Tokrat nam sveti Matej pripoveduje o nekem ganljivem prizoru. In glej, od zadaj je pristopila žena, ki je dvanajst let krvavela, in se dotaknila roba njegove obleke. Kolikšna je bila njena ponižnost! Sama pri sebi je namreč rekla: Če se le dotaknem njegove obleke, bom rešena. Nikoli ne manjka bolnikov, ki prosijo, kakor Bartimaj, z veliko vero, ki jo brez zadržkov kriče izpovedujejo. Toda poglejte kako na Kristusovi poti ni dveh enakih duš. Velika je tudi vera te ženske in vendar ona ne kriči: približa se, ne da bi jo kdorkoli opazil. Zadostuje ji, da se malce dotakne Jezusove obleke, kajti prepričana je, da bo ozdravljena. Komaj je to storila, se je naš Gospod obrnil in jo pogledal. Vedel je, kaj se je dogajalo v notranjosti tistega srca; opazil je njeno gotovost: Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.

“Narahlo se je dotaknila roba plašča, pristopila je z vero, verovala je in vedela je, da je ozdravljena … Če hočemo biti rešeni, se tudi mi z vero dotaknimo Kristusovega oblačila.” Si se prepričal, kakšna mora biti naša vera? Ponižna. Kdo si ti, kdo sem jaz, da bi bila vredna tega Kristusovega klica? Kdo smo mi, da bi lahko bili tako blizu Njega? Kakor tisti ubožni ženski v množici nam je ponudil priložnost; pa ne samo, da bi se malce dotaknili njegovega oblačila, se za trenutek prijeli za rob njegovega plašča. Imamo Njega. Daje se nam popolnoma, s svojim Telesom, s svojo Krvjo, s svojo Dušo in svojo Božanskostjo. Vsak dan ga jemo, z Njim govorimo zaupno, kakor se govori z očetom, kakor se govori z Ljubeznijo. In to je resnica. Niso izmišljotine.