Naš Gospod je pljunil na tla in s slino naredil blato. Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: Pojdi in se umij v kopeli Síloa (kar pomeni Poslani). Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl.

Kakšen zgled gotovosti vere nam daje ta slepi človek! Živa, dejavna vera. In ti, ali se enako vedeš do božjih zapovedi, ko si tolikokrat slep, ko skrbi tvoje duše zakrijejo luč? Kakšno moč je imela tista voda, da so njegove oči ozdravele, ko jih je omočil z njo? Morda bi bilo bolj primerno kakšno skrivnostno zdravilo za oči, dragoceni pripravek iz laboratorija kakšnega modrega alkimista. Toda tisti človek veruje; izpolni božji ukaz in se vrne z očmi, polnimi jasnosti.

“Koristno je,” piše sveti Avguštin v razlagi tega odlomka, “da evangelij pojasni pomen imena tega vodnjaka in navede, da pomeni Poslani. Sedaj razumete, kdo je ta Poslani. Če Gospod ne bi bil poslan k nam, nihče izmed nas ne bi bil osvobojen greha.” S trdno vero moramo verovati v Njega, ki nas odrešuje, v tega božjega Zdravnika, ki je bil poslan prav zato, da bi nas ozdravil. Verovati toliko močneje, kolikor bolj brezupna in velika je bolezen, zaradi katere trpimo.