V osebni intimnosti, v zunanjem obnašanju, v odnosih z drugimi, pri delu se mora vsakdo poskušati obdržati v nenehni božji navzočnosti, s pogovorom — dialogom — ki se ne izraža navzven. Oziroma bolje rečeno, običajno se ne izraža s hrupom besed, mora pa se opaziti v prizadevanju in v ljubečem trudu, ki ga vložimo v to, da bi dobro dokončali svoja opravila, tako pomembna kot malenkostna. Če ne bi nadaljevali s to stanovitnostjo, bi bili le malo dosledni glede na dejstvo, da smo božji otroci, ker bi zapravljali vire, ki jih je Gospod po svoji previdnosti položil v naš doseg, da bi dospeli do popolnega človeka, do primerne doraslosti v Kristusovi polnosti.

Med zadnjo špansko vojno sem veliko potoval, da bi duhovno oskrbel tolike fante, ki so bili na fronti. V nekem strelskem jarku sem slišal pogovor, ki se mi je močno vtisnil v spomin. Blizu Teruela je nek mlad vojak dejal o nekem drugem vojaku, ki je bil, kakor je bilo videti, nekoliko neodločen, malodušen: To ni celovit človek! Zelo bi me razžalostilo, če bi se o kateremkoli od nas lahko upravičeno trdilo, da smo nedosledni; ljudje, ki zagotavljajo, da hočejo biti zares kristjani, sveti, vendar pa temu primerno ne ravnajo, saj pri izpolnjevanju svojih dolžnosti Bogu ne izkazujejo svoje nenehne sinovske ljubezni. Če bi se naše delovanje pokazalo kot tako, tudi ti in jaz ne bi bila celovita kristjana.