Po navadi zatrjujem, da obstajajo tri stvari, ki nas na zemlji napolnjujejo z zadovoljstvom in s katerimi si pridobimo večno srečo v nebesih: trdna, rahločutna, vesela in neizpodbitna zvestoba veri, poklicanosti, ki jo je vsakdo prejel, ter čistosti. Kdor se oprijemlje robidovja ob poti — čutnosti, napuha … — bo tam ostal po svoji lastni volji in če se ne popravi, bo nesrečen, ker je obrnil hrbet Kristusovi ljubezni.

Zopet potrjujem, da nas vse teži naša beda. Vendar pa nas ne sme nikoli privesti do tega, da bi šli mimo božje ljubezni, temveč nas mora spodbuditi, da se bomo zatekli k tej Ljubezni, da se bomo odeli s to božjo dobroto, kakor so si nekoč vojščaki nadeli svoj oklep: tisti ecce ego, quia vocasti me — računaj name, tukaj sem, ker si me klical — je naša obramba. Ne smemo se oddaljiti od Boga, ker smo odkrili svoje šibkosti; spopasti se moramo s svojo bedo prav zato, ker Bog zaupa v nas.