Josemaría Escrivá Obras
186

Če nesrečno pademo, moramo takoj vstati. Z božjo pomočjo, ki nam je ne bo manjkalo, če bomo le uporabili potrebna sredstva, se moramo čim prej pokesati, biti ponižno iskreni ter zadoščevati, in tako se bo trenutni poraz spremenil v veliko zmago Jezusa Kristusa.

Prav tako se navadite bojevati svoj boj na področjih, ki so daleč od utrjenih zidov trdnjave. Ne moremo hoditi in loviti ravnotežje na meji greha: stanovitno se moramo izogibati posredno prostovoljnim dejanjem, zavrniti celo najmanjše pomanjkanje ljubezni ter spodbujati gorečnost po nenehnem in rodovitnem krščanskem apostolatu, ki potrebuje sveto čistost kot temelj in kot enega od njegovih najznačilnejših sadov. Poleg tega moramo svoj čas vedno napolniti z zavzetim in odgovornim delom ter si prizadevati za božjo navzočnost, saj nikoli ne smemo pozabiti, da smo bili odkupljeni za visoko ceno in da smo tempelj Svetega Duha.

Katere druge nasvete vam še predlagam? Tisto, kar so vedno uresničevali kristjani, ki so se zares trudili slediti Kristusu, ter tisti prvi verniki, ki so sami doživeli Jezusovo opogumljanje: reden stik z Gospodom v evharistiji, otroško klicanje k presveti Devici, ponižnost, zmernost, mrtvičenje čutov — “ni dobro gledati, česar ni dovoljeno poželeti,” je opozarjal sveti Gregor Veliki — ter pokora.

Dejali mi boste, da je vse to pravzaprav povzetek krščanskega življenja. Vsekakor ni umestno ločevati čistosti, ki je ljubezen, od bistva naše vere, ki je v tem, da se vedno znova zaljubimo v Boga, ki nas je ustvaril, ki nas je odrešil in ki nas nenehno vodi za roko, čeprav tega v številnih okoliščinah ne opazimo. Ne more nas zapustiti. Hči sionska pa pravi: Zapustil me je Gospod, Gospod je name pozabil. Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Ali vas te besede ne navdajo z neizmernim veseljem?

Nazaj Izpis poglavja Naprej