Josemaría Escrivá Obras
184

Kot sem vam večkrat povedal, so mi pri ohranjanju odnosa z mojim Gospodom pomagale tudi — vseeno mi je, če vedo vsi — tiste ljudske pesmi, ki skoraj vedno govorijo o ljubezni: zares so mi všeč. Mene in nekatere od vas je Gospod izbral samo zase, zato to plemenito ljubezen iz človeških pesmi prenesemo na Boga. Enako naredi Sveti Duh v Visoki pesmi in enako so delali veliki mistiki vseh časov.

Spomnite se tistih verzov svetnice iz Avile: “Če hočeš, da počivam, / hočem počivati iz ljubezni; če praviš mi, naj delam, / pri delu hočem umreti. / Povej mi, kje, kako in kdaj? / Povej, Ljubezen sladka: / kaj hočeš, da storim s seboj?” Ali pa tista pesem svetega Janeza od Križa, ki se tako očarljivo začne: “Pastirček sam je in hudo trpi, / veselja in radosti ne pozna, / le k pastirici misli mu hitijo, / ljubezen silno mu teži srce.” Človeška ljubezen, kadar je čista, v meni vzbuja neskončno spoštovanje, neizrekljiv poklon. Kako ne bi spoštovali te svete in plemenite ljubezni naših staršev, ki jim dolgujemo velik del našega prijateljstva z Bogom? To ljubezen blagoslavljam z obema rokama, in ko so me spraševali, zakaj z obema rokama, je bil moj takojšen odgovor: ker nimam štirih!

Blagoslovljena bodi človeška ljubezen! Toda od mene je Gospod hotel več. In — tako pravi katoliška teologija — izročitev izključno Jezusu zaradi ljubezni do nebeškega kraljestva ter po Jezusu izročitev vsem ljudem je bolj vzvišena kakor zakonska ljubezen, čeprav je zakon zakrament in še več, sacramentum magnum.

V vsakem primeru se mora vsakdo na svojem mestu in s poklicanostjo, ki mu jo je Bog položil v dušo — samski, poročen, ovdovel ali duhovnik — truditi, da bo rahločutno živel čistost, ki je krepost za vse in od vseh zahteva boj, rahločutnost, dovršenost in stanovitnost, to prefinjenost, ki jo je mogoče razumeti samo, kadar se postavimo blizu zaljubljenega Kristusovega Srca na križu. Naj vas ne skrbi, če začutite skušnjavo, ki preži na vas. Eno je čutiti, nekaj drugega pa je privoliti. Skušnjavo je z božjo pomočjo lahko zavrniti. Nikakor pa ni dobro, da se s skušnjavo pogovarjamo.

Nazaj Izpis poglavja Naprej