Spomniti vas moram, da ne boste našli sreče zunaj vaših krščanskih obveznosti. Če bi jih opustili, bi vas hudo mučila slaba vest in bi bili navadni nesrečniki. Celo najbolj vsakdanje stvari, ki sicer prinašajo nekaj veselja in so dovoljene, lahko takrat postanejo grenke kot žolč, kisle kot ocet, odvratne kot strup.

Vi in jaz zaupamo Jezusu: Gospod, sklenem, da se bom boril, in vem, da Ti ne izgubljaš bitk. Razumem, da če kdaj doživim poraz, se je tako zgodilo, ker sem se oddaljil od Tebe! Naj me vodi tvoja roka, ne zaupaj mi in ne spusti me iz rok!

Pomislili boste: Oče, če pa sem tako srečen! Saj ljubim Jezusa Kristusa! Čeprav sem narejen iz ilovice, si želim doseči svetost s pomočjo Boga in njegove presvete Matere! Seveda ne dvomim v to: za vsak slučaj pa bi te rad vnaprej posvaril s temi spodbudami, če bi se kdaj pojavila kakšna težava.

Hkrati pa ti moram ponoviti, da je življenje kristjana — tvoje in moje — življenje ljubezni. To naše srce je prišlo na svet, da bi ljubilo. In kadar mu ni dano čisto, neomadeževano in plemenito čustvo, se maščuje in se preplavi z bedo. Resnična ljubezen do Boga — torej čistost življenja — je ravno tako daleč od čutnosti kot od neobčutljivosti, od kakršnekoli sentimentalnosti kakor tudi od odsotnosti ali trdote srca.

Žalostno je ne imeti srca. Tisti, ki se nikoli niso naučili nežno ljubiti, so navadni nesrečniki. Kristjani smo zaljubljeni v Ljubezen: Gospod noče, da smo hladni in togi, kakor mrtva snov. Hoče, da smo prežeti z njegovo ljubeznijo! Kdor se zaradi Boga odreče človeški ljubezni, ni zakrknjen samec, kakor tisti žalostni nesrečniki z zlomljenimi krili, ki so zaničevali velikodušnost čiste ljubezni.