Zelo dobro veste, da je Jezus Kristus naš vzor, vzor vsem kristjanom, saj ste to pogosto slišali in premišljevali. Tako ste v apostolatu — človeškem pogovoru z božjim pomenom — učili tudi tolike duše, da je postalo že del vašega jaza. Na to ste spomnili, ko ste — kadar je bilo potrebno — uporabili to čudovito sredstvo, bratski opomin, da bi lahko tisti, ki vas je poslušal, primerjal svoje ravnanje z ravnanjem našega prvorojenega Brata, Sina Marije, Božje in naše Matere.

Jezus je vzor. To pravi On sam: discite a me, učite se od mene. Danes bi vam rad govoril o kreposti, ki — čeprav ni ne prva ne edina — v krščanskem življenju deluje kakor sol, ki preprečuje kvarjenje in je preizkusni kamen apostolske duše: to je krepost svete čistosti.

Teologalna ljubezen je prav gotovo najvišja krepost; čistost pa je sredstvo sine qua non, neobhodno potreben pogoj, da bi dosegli ta notranji dialog z Bogom. In kadar je ne ohranjamo, kadar se ne borimo zanjo, sčasoma postanemo slepi: ne vidimo ničesar, kajti posvetni človek ne sprejema tega, kar je od Božjega Duha.

Mi hočemo gledati s čistimi očmi, saj nas spodbuja Učiteljev nauk: Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali. Cerkev je te besede vedno predstavljala kot povabilo k čistosti. Sveti Janez Zlatousti piše: “Zdravo srce ohranjajo tisti, ki imajo popolnoma čisto vest ali tisti, ki ljubijo čistost. Nobena druga krepost ni tako zelo pomembna, da bi lahko gledali Boga.”