Se spominjate prilike o usmiljenem Samarijanu? Tisti človek je obležal ob poti, kjer so ga hudo ranili in napol mrtvega pustili razbojniki, ki so mu pobrali vse do zadnjega beliča. Mimo tistega kraja je šel starozavezni duhovnik in malo kasneje še levit; oba sta šla brezskrbno naprej po svoji poti. Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je potoval. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Glejte, Gospod tega zgleda ne daje samo peščici izbranih duš, kajti ko je odgovoril tistemu, ki mu je postavil vprašanje — torej vsakomur izmed nas — je takoj dodal: Pojdi in tudi ti tako delaj.

Kadar v našem osebnem življenju ali v življenju drugih ljudi opazimo nekaj, kar ni prav, nekaj, kar potrebuje duhovno in človeško pomoč, ki jo lahko nudimo in moramo nuditi božji otroci, takrat bo jasen izraz razumnosti to, da bomo uporabili primerno zdravilo; temeljito, z ljubeznijo in srčnostjo, iskreno. Izmikanje ni dobra rešitev. Zmotno je misliti, da bomo probleme rešili z opuščanjem ali zavlačevanjem.

Razumnost zahteva, da potem, ko smo odkrili rano, uporabimo zdravilo vsakokrat, ko tako zahtevajo okoliščine, v celoti in ne da bi ga poskušali ublažiti. Ko opazite celo najmanjše bolezenske znake, bodite preprosti in odkriti, enako kadar morate zdraviti in kadar morate prejeti pomoč. Tistemu, ki lahko zdravi v božjem imenu, je takrat treba dovoliti, da pritisne od daleč in potem od bližje in še bližje, dokler iz rane ne izteče ves gnoj in je žarišče okužbe očiščeno. Najprej moramo tako ravnati sami s seboj ter s tistimi, do katerih nas zaradi pravičnosti ali ljubezni do bližnjega veže dolžnost, da jim pomagamo. Bogu priporočam predvsem starše in tiste, ki se ukvarjajo z vzgojo in izobraževanjem.