Bodite zelo otroški! Kolikor bolj, toliko bolje. To vam govori izkušnja tega duhovnika, ki se je moral velikokrat pobrati s tal v teh šestintridesetih letih — kako dolga in kako kratka se mi zdijo — odkar poskuša izpolniti neko prav določeno božjo voljo. Ena stvar pa mi je vedno pomagala: da sem še vedno otrok in da se nenehno zatekam v naročje moje Matere in v Srce Kristusa, mojega Gospoda.

Veliki padci, ki v duši povzročajo resno škodo in imajo včasih posledice, ki jih je skoraj nemogoče popraviti, vedno izvirajo iz napuha: ko se vidimo kot velike, samozadostne. V takih primerih v človeku prevladuje nekakšna nesposobnost, da bi prosil za pomoč tistega, ki mu jo lahko da: ne samo Boga; tudi prijatelja, duhovnika. In uboga duša se, osamljena v svoji nesreči, pogreza v svojo izgubljenost na napačni poti.

Prosímo sedaj Boga, naj nikoli ne dopusti, da bi se čutili samozadostne. Naj v nas vedno povečuje hrepenenje po njegovi pomoči, po njegovi besedi, po njegovem kruhu, po njegovi tolažbi, po njegovi moči: rationabile, sine dolo lac concupiscite, spodbujajte lakoto, hrepenenje po tem, da bi bili kakor otroci. Prepričajte se, da je to najboljši način, kako premagati napuh. Prepričajte se, da je to edino sredstvo, da bo naš način delovanja pravilen, plemenit, božji. Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, sploh ne pridete v nebeško kraljestvo.