Ponovno usmerimo svoj pogled v Učitelja. Morda boš v tem trenutku tudi ti zaslišal očitek, ki je bil namenjen Tomažu: Daj svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren; in skupaj z apostolom se bo iz tvoje duše z iskrenim kesanjem izvil tisti vzklik: Moj Gospod in moj Bog! dokončno te priznavam kot Učitelja in — s tvojo pomočjo — bom za vedno shranil tvoje nauke in se jih trudil zvesto izpolnjevati.

Nekaj strani prej v evangeliju podoživimo tisti prizor, v katerem se Jezus umakne, da bi molil. Njegovi učenci so blizu, verjetno so ga opazovali. Ko je končal, se ga je eden od njih odločil prositi: Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence. Rekel jim je: Kadar molite, recite: Oče! Posvečeno bodi tvoje ime.

Bodite pozorni na to, kar je v tem odgovoru presenetljivega: učenci živijo ob Jezusu Kristusu in sredi njihovih klepetov jim Gospod pokaže, kako naj molijo. Razodene jim veliko skrivnost božjega usmiljenja: da smo božji otroci in da se lahko zaupno pogovarjamo z Njim, kakor otrok kramlja s svojim očetom.

Ko vidim, kako si nekateri zamišljajo življenje pobožnosti, odnos kristjana z njegovim Gospodom, ter mi predstavijo to neprijetno, teoretično in formalno podobo, v kateri kar mrgoli obrazcev brez duše, ki imajo raje anonimnost kakor oseben, prijateljski pogovor z našim Očetom Bogom — pristna ustna molitev namreč nikoli ni anonimna — se spomnim na tisti Gospodov nasvet: Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili. Ne postanite jim podobni, saj vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite. In eden od cerkvenih očetov pravi: “Mislim, da nam Kristus zapoveduje, naj se izognemo dolgim molitvam, vendar ne časovno dolgim, temveč neskončni množici besed … Gospod sam nam je dal zgled vdove, ki je z močjo vztrajne prošnje premagala odpor krivičnega sodnika. Pa še drugi zgled tistega zoprneža, ki je prišel ob neprimernem času, sredi noči, in je bolj zaradi trmastega vztrajanja kot pa zaradi prijateljstva dosegel, da je njegov prijatelj vstal iz postelje (prim. Lk 11,5-8; 18,1-8). S tema dvema zgledoma nam naroča, naj vztrajno prosimo, a brez sestavljanja neskončnih molitev, temveč tako, da mu preprosto povemo svoje potrebe.”

Kakorkoli že, če se vam na začetku vaše osebne molitve ne bo uspelo osredotočiti na pogovor z Bogom, če boste hladni in bo videti, da glava ni sposobna izraziti niti ene same misli, ali pa vaša čustva ostajajo neobčutljiva, vam svetujem enako, kar sem sam poskušal storiti v takih trenutkih: postavite se v navzočnost vašega Očeta in mu recite vsaj: Gospod, ne znam moliti, nič mi ne pride na misel, o čemer bi ti lahko govoril …! In bodite prepričani, da ste v istem trenutku pričeli moliti.