Josemaría Escrivá Obras
123

Pred več kot petindvajsetimi leti sem šel v neko dobrodelno ustanovo za brezdomce, ki niso na dan pojedli ničesar drugega kakor obrok, ki so ga dobili tam. To je bil velik prostor, ki ga je vodila skupina dobrih gospa. Po prvem razdeljevanju hrane so prišli še drugi berači, da bi pobrali ostanke, in med tistimi iz druge skupine mi je eden še posebej pritegnil pozornost: bil je lastnik kositrne žlice! Previdno in s pohlepom jo je vzel iz žepa, jo z zadovoljstvom ogledoval, in ko je pojedel svoj obrok, je žlico ponovno pogledal z očmi, ki so kričale: moja je! Dvakrat jo je obliznil, da bi jo očistil, in jo zadovoljen ponovno spravil med gube svojega razcapanega oblačila. Prav zares, bila je njegova! Bedni revček, ki se je med tistimi ljudmi, njegovimi družabniki v nesreči, imel za bogatega.

Takrat sem poznal neko gospo iz visoke španske aristokracije. Pred Bogom to prav nič ne šteje: vsi smo enaki, vsi smo otroci Adama in Eve, slabotna bitja z vrlinami in z napakami, ter — če nas Gospod zapusti — zmožni najhujših zločinov. Odkar nas je Kristus odrešil, ni več razlikovanja po rodu, jeziku, barvi, niti po poreklu, niti po bogastvu ...: vsi smo božji otroci. Ta oseba, o kateri vam sedaj govorim, je stanovala v hiši, ki je bila last njene rodovine, vendar zase ni porabila niti dve pezeti na dan. Nasprotno pa je zelo dobro plačevala služinčad, preostanek denarja pa je namenila pomoči potrebnim, medtem ko je sama živela prikrajšanja vseh vrst. Tej ženski ni manjkalo tistih dobrin, po katerih mnogi hrepenijo, toda ona je bila osebno uboga, z veliko mrtvičenja, popolnoma nenavezana na vse. Ste me razumeli? Razen tega nam je dovolj poslušati Gospodove besede: Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

Če si želiš doseči tega duha, ti svetujem, da sebi odmerjaš pičlo in si zelo velikodušen do drugih; izogibaj se nepotrebnim stroškom zaradi razkošja, trenutnih želja, nečimrnosti, udobja ...; ne ustvarjaj si potreb. Na kratko povedano, úči se pri svetem Pavlu: Znam biti reven in znam biti v obilju. Na vse mogoče sem se navadil: biti sit in biti lačen, biti v obilju in biti v pomanjkanju. Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč. In tako kot apostol bomo postali zmagovalci v duhovnem boju, če bomo obdržali svoje srce svobodno, prosto vseh vezi.

“Vsi, ki pridemo na vadbišče vere,” pravi sveti Gregor Veliki, “prevzamemo nalogo, da se bomo borili proti hudim duhovom. Hudiči nimajo na tem svetu ničesar in zato, ker pridejo goli, se moramo tudi mi boriti goli. Kajti če se nekdo, ki je oblečen, bori z nekom brez obleke, bo kaj hitro pristal na tleh, ker ga sovražnik ima za kaj zgrabiti. In kaj drugega so zemeljske stvari kakor nekakšno oblačilo?”

Nazaj Izpis poglavja Naprej