Josemaría Escrivá Obras
114

Ob tej perspektivi se prepričajte: če resnično želimo od blizu slediti Gospodu ter služiti Bogu in vsemu človeštvu, se moramo resno odpovedati samemu sebi: ne biti navezani na darove inteligentnosti, zdravja, časti, plemenitih ambicij, zmagoslavja, uspehov.

Mislim tudi na tista čista hrepenenja, s katerimi hočemo dati vso slavo izključno Bogu in ga slaviti — do tukaj mora namreč segati tvoja odločenost — tako da svojo voljo prilagajamo temu jasnemu in natančnemu pravilu: Gospod, hočem to ali ono samo, če ugaja Tebi, ker če ti ni všeč — zakaj bi si tega želel jaz? Tako zadamo smrtni udarec sebičnosti in nečimrnosti, ki se plazita po vsaki vesti. Poleg tega bomo v naših dušah dosegli resnični mir in nenavezanost, ki se izlije v vedno globlje in intenzivnejše posedovanje Boga.

Da bi lahko posnemali Jezusa Kristusa, mora biti srce v celoti osvobojeno navezanosti. Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Sveti Gregor pravi: “Ni dovolj živeti nenavezan na stvari, če se ne odpovemo tudi samim sebi. Toda ... kam naj gremo zunaj sebe? Kdo je ta, ki se odpove, če zapusti samega sebe?

Zavedajte se, da smo po eni strani padli zaradi greha, po drugi strani pa smo ustvarjeni od Boga. Ustvarjeni smo bili drugačni, kakršni smo zaradi nas samih. Odpovejmo se samim sebi v tem, kar smo postali zaradi greha, ohranjajmo se takšne, kakršni smo bili ustvarjeni po milosti. Če se nekdo, ki je bil ošaben, spreobrne v Kristusu in postane ponižen, se je že odrekel samemu sebi; če razvratnež spremeni svoje življenje in postane vzdržen, se je prav tako odpovedal sebi v tem, kar je bil prej; če skopuh preneha biti lakomen in namesto da bi se polaščal tuje lastnine, postane velikodušen s tem, kar ima, se je zagotovo odpovedal samemu sebi.”

Nazaj Izpis poglavja Naprej