Josemaría Escrivá Obras
113

Morda so vam v otroštvu pripovedovali pravljico o kmetu, ki je dobil v dar zlatega fazana. Ko je minil prvi trenutek veselja in presenečenja zaradi darila, je novi lastnik iskal prostor za fazana. Po kar nekaj urah iskanja, po mnogih dilemah in različnih načrtih se je kmet odločil, da ga spravi v kokošnjak. Kokoši, ki so občudovale prišlekovo lepoto, so hodile okrog njega osuplo, kot da bi odkrile polbožanstvo. Sredi tega vznemirjenja je nastopil čas hranjenja in ko je gospodar vrgel na tla prva prgišča otrobov, se je fazan, lačen od dolgega čakanja, požrešno zagnal k hrani, da bi rešil svoj trebuh pred suhim letom. Ob tako navadnem prizoru — tisti čudež lepote je jedel z enako požrešnostjo kot najbolj navadna žival — so se njegove razočarane tovarišice iz kokošnjaka zagnale vanj in ga kljuvale, dokler mu niso izpulile vseh peres. Tako žalostno se zruši vase zaverovan človek, toliko bolj porazno, kolikor višje se je povzpel preko svojih lastnih moči, v domišljavem zaupanju v svoje osebne sposobnosti.

Iz tega izluščite praktične sklepe za svoje vsakdanje življenje, čutite se hranitelje talentov, nadnaravnih in človeških, ki jih morate pravilno izkoristiti, in zavrzite smešno prevaro, da vam nekaj pripada, kakor da je sad samo vašega truda. Spomnite se, da obstaja še en seštevanec — Bog, ki ga nihče ne more izpustiti.

Nazaj Izpis poglavja Naprej