Dovolj je le nekaj potez božje ljubezni, ki se je utelesila, in njegova velikodušnost se dotakne naše duše, nas prižge, nas nežno spodbudi, da se pokesamo in da nas boli, ker je bilo naše ravnanje tolikokrat ozkosrčno in sebično. Jezusu Kristusu se ne zdi zamalo, da bi se ponižal in nas tako iz naše bede povzdignil v dostojanstvo božjih otrok, njegovih bratov. Ti in jaz pa, ravno nasprotno, pogosto postaneva neumno domišljava zaradi darov in talentov, ki sva jih prejela, dokler jih ne spremeniva v razlog, da se vsiljujeva drugim, kakor da bi bile zasluge za teh nekaj relativno dovršeno opravljenih del izključno najine: Kaj pa imaš, česar nisi prejel? In če si prejel, kaj se ponašaš, kakor da nisi prejel?

Ko razmišljamo o božji izročitvi in njegovem ponižanju — govorim zato, da bi vsak pri sebi premišljeval o tem — se častihlepje in domišljavost napuha polnega človeka izkaže za nezaslišan greh, prav zaradi tega, ker posameznika pripelje do popolnega nasprotja od vzora, ki nam ga je pokazal Jezus Kristus s svojim ravnanjem. Počasi premišljujte: On se je ponižal, kljub temu, da je Bog. Človek, ki se prevzema zaradi svojega jaza, hoče sam sebe za vsako ceno povišati in ne prizna, da je narejen iz slabe lončenine.