110

Na pragu velikega tedna, ko je tako blizu trenutek, v katerem se je na Kalvariji dopolnilo odrešenje vsega človeštva, se mi zdi še posebno primeren čas, da ti in jaz premišljujeva o tem, po kakšnih poteh nas je rešil Jezus, naš Gospod; da kontemplativno opazujeva to njegovo resnično neizrekljivo ljubezen do ubogih bitij, narejenih iz prstí zemlje.

Memento, homo, quia pulvis es, et in pulverem reverteris, nas je na začetku posta opozarjala naša mati Cerkev, da ne bi nikdar pozabili, kako neznatni smo, in da bo nekega dne naše telo, sedaj tako polno življenja, razpadlo kakor lahen oblak prahu, ki ga pri hoji dvigujejo naše noge; razblinilo se bo kakor rahel zrak.

Toda rad bi, potem ko sem vas tako trdo opomnil na našo osebno neznatnost, pred vašimi očmi razprostrl še drugo čudovito resničnost: božjo veličino, ki nas podpira in nas pobožanstvi. Poslušajte besede apostola: Poznate namreč milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, kako je zaradi vas postal ubog, čeprav je bil bogat, da bi vi po njegovem uboštvu obogateli. Mirno poglejte Učiteljev zgled in takoj boste razumeli, da imamo na razpolago obširno temo za premišljevanje skozi celo življenje, da lahko naredimo iskrene sklepe za več velikodušnosti. Kajti vsak od nas — ta cilj, ki ga moramo doseči, imejte pred očmi — se mora poistovetiti z Jezusom Kristusom, ki je — to ste že slišali — postal ubog zate in zame, ki je trpel ter nam tako dal zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah.

Ta točka v drugem jeziku