Ponovno se obrnimo k evangeliju. Poglejmo se v našem vzoru, v Kristusu Jezusu.

Jakob in Janez sta preko svoje matere prosila Kristusa, da bi sedela na njegovi levici in desnici. Ostali učenci so bili ogorčeni nad njima. In naš Gospod, kaj odgovori? Kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.

Ob drugi priložnosti, na poti v Kafarnaum, je Jezus — kakor druge dni — morda šel pred njimi. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: O čem ste se pogovarjali po poti? Oni pa so molčali, kajti po poti so — že spet — razpravljali med seboj, kdo je največji. Tedaj je sédel, poklical dvanajstere in jim rekel: Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik. In vzel je otroka, ga postavil v sredo mednje, ga objel in jim rekel: Kdor sprejme enega takšnih otrok v mojemimenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.

Ali ta Jezusov način delovanja v vas ne zbuja ljubezni? Uči jih nauka in da bi ga razumeli, jim poda živ primer. Pokliče enega izmed otrok, ki so tekali po tisti hiši, in ga stisne k svojim prsim. Ta zgovorni molk našega Gospoda! Z njim je povedal vse: On ljubi tiste, ki so kakor otroci. Potem še doda, da je kot učinek te preprostosti, te ponižnosti duha, mogoče objeti Njega in Očeta, ki je v nebesih.