Pred leti smo se peljali po neki kastiljski cesti in tam daleč, na polju, smo videli prizor, ki me je pretresel in ki mi je velikokrat služil pri molitvi: nekaj moških je v zemljo zabijalo kole, na katere so potem pritrdili mrežo in naredili ograjo. Kasneje so se tistemu kraju približali pastirji z ovcami in z jagenjčki; klicali so jih po njihovih imenih, in eden po eden so vstopali v stajo, da bi bili vsi skupaj, na varnem.

In jaz, Gospod moj, se danes na poseben način spominjam teh pastirjev in te ograde, kajti vsi, ki smo danes zbrani tukaj, da bi se pogovarjali s tabo, ter veliko drugih po vsem svetu, vemo, da se nahajamo v tvoji ogradi. Ti sam si rekel: Jaz sem dobri pastir in poznam svoje ovce in moje poznajo mene. Ti nas dobro poznaš; ti veš, da hočemo slišati, vedno pozorno poslušati tvoje žvižge dobrega Pastirja in sodelovati z njimi, kajti večno življenje je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.

Tako me prevzema podoba Kristusa, ki ga z leve in z desne obdajajo njegove ovce, da sem jo naročil postaviti v kapelo, kjer navadno obhajam sveto mašo, na nekaterih drugih mestih pa sem dal kot opomnik božje navzočnosti vgravirati Jezusove besede: cognosco oves meas et cognoscunt me meae, da bi v vsakem trenutku premišljevali, da nas On opominja, vzgaja in uči kakor pastir svojo čredo. Ta spomin iz kastiljske dežele pride torej kot nalašč.