Človeške kreposti

Tako pripoveduje sveti Luka v sedmem poglavju: Nekdo izmed farizejev ga je prosil, naj jé z njim. Ko je stopil v farizejevo hišo, je sédel za mizo. Takrat iz mesta pride neka žena, ki je bila javno znana kot grešnica, in se približa, da bi umila noge Jezusu, ki je po običaju tistega časa jedel ležé. Solze so voda pri tem ganljivem umivanju; platno za brisanje so lasje. Z dišavnim oljem, ki ga je prinesla v razkošni alabastrni posodi, mazili Učiteljeve noge. In jih poljublja.

Farizej o tem misli slabo. Ne gre mu v glavo, da Jezus v svojem srcu hrani toliko usmiljenja. Ko bi bil ta prerok — si misli — bi vedel, kdo je ženska, ki se ga dotika, in kakšna je, da je grešnica. Jezus prebere njegove misli in mu razloži: Vidiš to ženo? Vstopil sem v tvojo hišo, vode za noge mi nisi dal; ta pa mi je s solzami zmočila noge in jih obrisala s svojimi lasmi. Poljuba mi nisi dal; ta pa ni nehala poljubljati mojih nog, odkar sem vstopil. Z oljem mi nisi mazilil glave; ta pa mi je z dišavnim oljem mazilila noge. Zato ti povem: odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila.

Toda sedaj se ne moremo zadržati pri božjih čudesih usmiljenega Srca našega Gospoda. Poglejmo drugi vidik tega prizora: kako Jezus pogreša vse te drobne pozornosti človeške vljudnosti in rahločutnosti, ki mu jih farizej ni bil sposoben izkazati. Kristus je perfectus Deus, perfectus homo, Bog, druga oseba presvete Trojice ter popoln človek. Prinaša odrešenje in ne uničenje narave; naučimo se od njega, da ni krščansko, če grdo ravnamo s človekom, ki je božja stvaritev, narejena po njegovi podobi in sličnosti.

Laicistična miselnost in drugi načini razmišljanja, ki bi jih lahko imenovali pietistične, sovpadajo v tem, da kristjana ne štejejo za celovitega in popolnega človeka. Po mnenju prvih evangeljske zahteve zadušijo človekove kvalitete, po mnenju drugih padla človeška narava postavlja v nevarnost čistost vere. Rezultat je isti: ne spoznajo globine Kristusovega učlovečenja, ne vedo, da je Beseda meso postala, torej človek, in se naselila med nami.

Moja izkušnja kot izkušnja človeka, kristjana in duhovnika me je naučila ravno nasprotnega: ni srca, pa naj še tako globoko tiči v grehu, ki ne bi kakor ostanki žerjavice pod pepelom skrivalo žara plemenitosti. In kadar sem na samem in s Kristusovo besedo udaril v teh srcih, so se vedno odzvala.

Na tem svetu mnogi nimajo osebnega odnosa z Bogom; so ljudje, ki morda niso imeli priložnosti, da bi slišali božjo besedo, ali pa so jo pozabili. Toda njihova naravnanost je človeško iskrena, zvesta, sočutna, poštena. In drznem si trditi, da je tisti, ki združuje vse te pogoje, tik pred tem, da bo velikodušen tudi do Boga; človeške kreposti so namreč temelj nadnaravnih.

Res je, da ta osebna sposobnost ni dovolj: nihče se ne reši brez Kristusove milosti. Toda če posameznik ohranja in goji načelo poštenosti, mu bo Bog izravnal pot; in lahko bo svetnik, ker je znal živeti kot dober človek.

Morda ste videli drugačne, v določenem smislu prav nasprotne primere: mnogi, ki se imenujejo kristjani — ker so bili krščeni in prejemajo zakramente — a se izkažejo kot nezvesti, lažnivi, neiskreni, polni napuha … In naenkrat padejo. So kot zvezde, ki za nekaj trenutkov zasvetijo na nebu, potem pa se dokončno utrnejo.

Bog hoče, da smo zelo človeški, če sprejmemo odgovornost njegovih otrok, ki jo nosimo. Glava naj se dotika nebes, noge pa naj trdno stopajo po zemlji. Cena krščanskega življenja ni prenehati biti ljudje ali opustiti prizadevanje, da bi pridobili kreposti, ki jih nekateri že imajo, četudi ne poznajo Kristusa. Cena vsakega kristjana je odrešujoča kri našega Gospoda, ki hoče, da smo — ponavljam — zelo človeški in zelo božji, ter da se vsak dan trudimo posnemati Njega, ki je perfectus Deus, perfectus homo.

Ne bi znal določiti, katera je najpomembnejša človeška krepost: odvisno je od tega, kako gledamo. Sicer pa je táko vprašanje odveč, saj ne gre za življenje ene ali nekaterih kreposti: potrebno se je boriti, da bi pridobili in živeli vse. Vsaka od njih se prepleta z ostalimi in tako nas prizadevanje, da bi bili iskreni, naredi pravične, vesele, razumne, vedre.

Prav tako me ne prepričajo načini razmišljanja, ki razlikujejo osebne kreposti od družbenih. Nobena krepost, ki omogoča sebičnost, ni primerna; vsaka krepost vedno pelje k dobremu za našo dušo in duše tistih, ki nas obdajajo. Vsi smo namreč ljudje in vsi božji otroci, zato svojega življenja ne moremo dojemati kot naporno izdelavo sijajnega življenjepisa, bleščeče kariere. Vsi se moramo čutiti solidarne, saj smo preko milosti med seboj povezani z nadnaravnimi vezmi občestva svetih.

Hkrati moramo misliti na to, da sta odločitev in odgovornost stvar osebne svobode vsakega posameznika. Zato so tudi kreposti v temelju osebne, pripadajo osebi. Kljub temu se v tej bitki ljubezni nihče ne bori sam — nihče ni prosti verz, kakor navadno ponavljam: na neki način si pomagamo ali pa si škodujemo. Vsi smo členi iste verige. Prosi z menoj Boga, našega Gospoda, naj nas ta veriga zasidra v njegovem Srcu, dokler ne pride dan, ko ga bomo v nebesih za vedno gledali iz obličja v obličje.

Razmišljali bomo o nekaterih od teh človeških kreposti. Medtem ko vam govorim, bodite sami pri sebi v dialogu z našim Gospodom: prosite ga, naj nam vsem pomaga, naj nas opogumlja, da se bomo danes poglobili v skrivnost njegovega učlovečenja; da bomo tudi mi znali v svojem mesu biti med ljudmi žive priče tistega, ki je prišel, da bi nas rešil.

Kristjanova pot, pot kateregakoli človeka, ni lahka. Resda je v določenih obdobjih videti, da gre vse tako, kakor smo predvideli; toda to navadno ne traja dolgo. Živeti pomeni soočati se s težavami, čutiti v srcu veselje in grenkobo; in v tej kovačnici lahko človek pridobi srčnost, potrpežljivost, velikodušnost, vedrost.

Srčen je, kdor vztraja v izpolnjevanju tega, kar mu narekuje njegova vest; kdor ne meri vrednosti nekega dela izključno glede na korist, ki mu jo le-to prinaša, temveč glede na služenje drugim. Kdor je srčen, včasih trpi, toda vztraja; morda joče, vendar zadrži svoje solze. Ko težave rastejo, se ne upogne. Spomnite se na zgled, o katerem nam pripoveduje knjiga Makabejcev: o starcu Eleazarju, ki raje umre, kakor pa da bi prekršil božjo postavo. Če se torej hrabro poslovim od življenja, se bom izkazal vrednega svoje starosti, mladim pa bom zapustil žlahten zgled, kako naj človek prostovoljno in plemenito umre za naše častitljive in svete postave.

Kdor zna biti srčen, ga ne vodi nestrpnost, da bi pobral sadove svoje kreposti, ampak je potrpežljiv. Srčnost nas vodi k okušanju človeške in božje kreposti potrpežljivosti. “S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje (Lk 21,19). Pridobitev življenja temelji na potrpežljivosti, ki je dejansko izvor in varuh vseh kreposti. Življenje pridobimo s potrpežljivostjo, kajti ko se učimo obvladati sami sebe, pridobivamo na tem, kar smo.” Ta potrpežljivost nas spodbuja, da smo razumevajoči do drugih ter prepričani, da se duše kakor dobro vino izboljšujejo s časom.

Srčni in potrpežljivi: vedri. Toda ne z vedrostjo nekoga, ki svoj mir kupuje za ceno brezbrižnosti do svojih bratov ali do vélike naloge, ki jo imamo vsi: po vsem svetu brezmerno razširjati dobro. Vedri, ker vedno obstaja odpuščanje, ker se za vse najde rešitev, razen za smrt; za božje otroke pa je smrt življenje. Vedri, pa čeprav samo zato, da bi lahko delovali razumno: kdor ohrani mirnost, je zmožen razmišljati, preudariti razloge za in proti, razsodno preučiti posledice predvidenih dejanj, potem pa mirno in odločno ukrepati.

Na hitro smo našteli nekaj človeških kreposti. Vem, da bodo ob vaši molitvi h Gospodu vzcvetele še mnoge druge. Sedaj bi se rad za nekaj trenutkov zadržal pri neki čudoviti lastnosti: velikodušnosti.

Velikodušnost: velik duh, velika duša, v kateri je prostora za mnoge. To je moč, zaradi katere lahko stopimo iz sebe in se pripravimo na uresničevanje velikih del v dobrobit vseh. V velikodušnem človeku ne gnezdi ozkosrčnost, ne vriva se skopuštvo niti sebično preračunavanje niti koristoljubni spori. Velikodušen človek brez pridržkov posveča svoje moči temu, za kar se je vredno truditi; zato je sposoben izročiti samega sebe. Ne zadovolji se s tem, da daje; dá samega sebe. In takrat lahko razume največji izraz velikodušnosti: dati se Bogu.

Obstajata dve človeški kreposti, delavnost in marljivost, ki se zlijeta v eno samo: v prizadevanje, da bi dobro uporabili talente, ki jih je vsakdo prejel od Boga. Sta kreposti, ker vodita k temu, da dobro opravimo svoje delo. Delo namreč — to oznanjam že od leta 1928 — ni prekletstvo niti kazen za greh. Prva Mojzesova knjiga govori o tem dejstvu, še preden se je Adam uprl proti Bogu. Po Gospodovih načrtih naj bi človek vedno delal in tako sodeloval v neskončnem delu stvarjenja.

Kdor je delaven, izkoristi čas, ki ni le zlato, ampak je tudi božja slava! Dela, kar mora storiti, in je v tem, kar dela; ne zaradi rutine, niti zato, da bi zapolnil svoj čas, temveč kot rezultat pozornega in preudarnega razmisleka. Zato je marljiv. Običajna uporaba te besede, marljiv, nas spominja na njen latinski izvor. Marljiv prihaja iz glagola diligo, ki pomeni ljubiti, ceniti, izbrati kot sad prizadevne in skrbne pozornosti. Ni marljiv tisti, ki je zaletav, temveč tisti, ki dela z ljubeznijo in dovršeno.

Naš Gospod, popoln človek, je izbral ročno delo, ki ga je rahločutno in ljubeče izvrševal skozi skoraj vsa leta, kar jih je preživel na zemlji. Svoj poklic je opravljal med drugimi prebivalci njegove vasi in s to človeško in božjo dejavnostjo nam je jasno dokazal, da običajno delo ni malenkost neznatnega pomena, temveč os našega posvečevanja, nenehna priložnost, da se srečujemo z Bogom ter ga hvalimo in slavimo z delom našega uma ali naših rok.

Človeške kreposti od nas zahtevajo nenehen trud. Ni namreč enostavno dalj časa obdržati držo poštenosti v situacijah, ki bi lahko ogrozile našo varnost. Poglejte čisti obraz resnicoljubnosti: je res zastarela? Ali je dokončno zmagalo kompromisarstvo, zavijanje v celofan in olepševanje? Ljudje se bojijo resnice. Zato posegajo po bednem dokazilu: trditvi, da nihče ne govori in ne živi resnice, da se vsi zatekajo k pretvarjanju in lažem.

Na srečo ni tako. Obstajajo mnogi ljudje, kristjani in nekristjani, ki so za resnico odločno pripravljeni žrtvovati svojo čast in dobro ime, ki se ne obračajo po vetru. Ker ljubijo iskrenost, se ti ljudje znajo popraviti, ko odkrijejo, da so se zmotili. Ne popravi svoje napake, kdor laže že od vsega začetka, kdor je resnico spremenil le v nekakšno zvenečo besedo, da bi prikril svojo nenačelnost.

Če bomo resnicoljubni, bomo tudi pravični. Nikoli se ne bom naveličal govoriti o pravičnosti, toda tukaj lahko zarišemo le nekaj njenih značilnosti. Vendar ne smemo spregledati, kaj je cilj vseh teh razmišljanj: da bi na globokih temeljih človeških kreposti zgradili resnično in pristno notranje življenje. Pravičnost pomeni vsakemu dati, kar mu pripada; toda jaz bi dodal, da to ni dovolj. Ne glede na to, koliko si vsakdo zasluži, mu je treba dati še več; vsaka duša je namreč božja mojstrovina.

Najboljša ljubezen do bližnjega je v tem, da sami sebe velikodušno presežemo v pravičnosti; ljubezen, ki navadno ostane neopažena, vendar je rodovitna v nebesih in na zemlji. Zmotno je misliti, da izraz zlata sredina, ki je lastnost moralnih kreposti, pomeni povprečnost, nekaj takega kot le pol tistega, kar je možno uresničiti. Ta sredina med pretiravanjem in pomanjkanjem je vrhunec, optimalna točka: najboljše, kar narekuje razumnost. Vendar pa takšno ravnotežje ni umestno v božjih krepostih: ni mogoče, da bi preveč verovali, upali ali ljubili. In ta brezmejna ljubezen do Boga se v obilju velikodušnosti, razumevanja in ljubezni izliva na tiste, ki nas obdajajo.

Zmernost je gospostvo. Ni treba neobvladano ustreči vsemu, kar občutimo v telesu in v duši. Ni dopustno narediti vse, kar je možno narediti. Seveda se je udobneje prepuščati nagibom, ki jih imenujejo naravne; toda na koncu te poti se nahaja žalost, osamitev v lastni bedi.

Nekateri ne želijo ničesar odreči svojemu trebuhu, očem, rokam; nočejo poslušati tistega, ki jim svetuje, naj živijo čisto življenje. Sposobnost porajanja — ki je plemenita resničnost, sodelovanje v ustvarjajoči božji moči — uporabljajo neurejeno, kakor sredstvo služenja svoji sebičnosti.

Toda nikoli nisem maral govoriti o nečistosti. Premišljevati hočem o sadovih zmernosti, hočem, da je človek zares človek, da ni priklenjen na bleščeče stvari brez vrednosti, ki so kakor šara, ki jo zbirajo srake. Zmeren človek zna živeti brez tega, kar škoduje njegovi duši, in zaveda se, da je žrtev samo navidezna: kajti ko živimo tako — požrtvovalno — se osvobodimo mnogih sužnosti in lahko v notranjosti srca okušamo vso božjo ljubezen.

Življenje takrat ponovno dobi odtenke, ki jih je prekrila nezmernost; človek je ponovno zmožen skrbeti za druge, z vsemi deliti, kar je njegovega, se posvečati velikim nalogam. Zmernost vzgaja trezno, skromno, razumevajočo dušo; omogoči ji pristno nravnost, ki je vedno privlačna, ker se v obnašanju opazi prevlada razumnosti. Zmernost ne pomeni omejevanja, temveč veličino. V nezmernosti je veliko več odtegovanja, saj se srce odreče samemu sebi, da bi služilo prvi stvari, ki ga premami z ropotanjem praznih pločevink.

Kdor je modrega srca, velja za razumnega, beremo v Knjigi pregovorov. Če razumnost dojemamo kot bojazljivost in pomanjkanje drznosti, je ne razumemo. Razumnost se izraža v trajnem razpoloženju, ki nagiba k pravilnemu delovanju: jasno določiti cilj in iskati najprimernejša sredstva, da bi ga dosegli.

Toda razumnost ni najvišja vrednota. Vedno se moramo vprašati: Čemú razumnost? Obstaja namreč tudi lažna razumnost — lahko bi jo kvečjemu imenovali premetenost — ki služi sebičnosti, ki izkorišča najugodnejša sredstva za doseganje nepoštenih ciljev. Če nekdo v tem primeru uporabi veliko bistroumnosti, ga to ne vodi nikamor drugam kakor k poslabšanju že tako slabe naravnanosti, in zasluži si očitek, ki ga je sveti Avguštin izrazil v neki pridigi ljudstvu: “Ali poskušaš nagniti božje srce, ki je vedno pravično, da bi se prilagodilo pokvarjenosti tvojega srca?” To je lažna razumnost tistega, ki misli, da ima na pretek svojih lastnih moči, da upraviči svoja dejanja. Ne imejte se v svojih očeh za pametne, pravi sveti Pavel, saj je pisano: Uničil bom modrost modrih, razumnost razumnih bom zavrgel.

Sveti Tomaž pokaže na tri dejanja tega dobrega razpoloženja razuma: prositi za nasvet, pošteno presoditi in se odločiti. Prvi korak razumnosti je prepoznavanje lastnih omejitev: krepost ponižnosti. V določenih vprašanjih je treba priznati, da ne zmoremo vsega, da v številnih primerih ne moremo zaobjeti okoliščin, ki jih je v trenutku presoje nujno imeti pred očmi. Zato se obrnemo na svetovalca; toda ne na kogarkoli, temveč na tistega, ki je usposobljen in ga spodbujajo iste iskrene želje kakor nas: ljubiti Boga in mu zvesto slediti. Ni dovolj prositi za mnenje; obrniti se moramo na nekoga, ki nam ga lahko dá nesebično in pošteno.

Nato je potrebno presoditi, ker razumnost navadno zahteva takojšnjo in primerno odločenost. Čeprav je včasih razumno počakati z odločitvijo, dokler nimamo vseh elementov presoje, bi bilo v drugih primerih zelo nepremišljeno, če ne bi čim prej začeli s tem, kar vidimo, da je potrebno narediti, predvsem ko gre za dobro drugih.

Ta modrost srca, ta razumnost se ne bo nikoli spremenila v razumnost mesa, o kateri govori sveti Pavel: razumnost tistih, ki imajo pamet, pa se trudijo, da je ne bi uporabili za odkrivanje in ljubezen do Gospoda. Resnična razumnost je vedno pozorna na božje namige in v tem budnem poslušanju v duši prejme obljubo in resničnost odrešenja: Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim in razodel malim.

Modrost srca, ki usmerja in zahteva mnoge druge kreposti. Zaradi razumnosti je človek drzen, a ne nespameten; ne izogiba se — zaradi prikrite želje po udobju — potrebnemu naporu, da bi živel popolnoma skladno z božjimi načrti. Zmernost razumnega človeka ni neobčutljivost ali nepriljudnost; njegova pravičnost ni trdosrčnost; njegova potrpežljivost ni hlapčevstvo.

Ni razumen tisti, ki se nikoli ne zmoti, temveč tisti, ki se zna popraviti v svojih napakah. Razumen je, ker raje dvajsetkrat zgreši, kakor pa da bi se udobno držal ob strani. Ne deluje z nepremišljeno zaletavostjo ali z absurdno smelostjo, toda sprejme tveganje pri svojih odločitvah. Ne izogiba se prizadevanju za dobro, ker bi ga bilo strah neuspeha. V našem življenju najdemo soljudi, ki so objektivni, ki se ne navdušujejo nad tem, da bi nagnili tehtnico na svojo stran. Tem ljudem skoraj nezavedno zaupamo, ker brez domišljavosti in brez zganjanja nepotrebnega hrupa vedno ravnajo dobro in pošteno.

Ta glavna krepost je za kristjana nujno potrebna; toda zadnji cilj razumnosti nista družbena sloga ali mir, ki ne povzročata trenj. Temeljni razlog je izpolnjevanje božje volje, ki hoče, da smo preprosti, toda ne otročji; prijatelji resnice, toda nikoli zmedeni ali površni. Razumno srce si pridobiva spoznanje; in to spoznanje je spoznanje božje ljubezni, dokončna modrost, ki nas lahko reši, ker vsem ustvarjenim bitjem prinaša sadove miru in razumevanja in vsaki duši večno življenje.

Govorili smo o človeških krepostih. Morda se bo kdo vprašal: toda če ravnamo tako, ali to ne pomeni oddaljitve od normalnega okolja, ali ni to nekaj tujega vsakdanjemu svetu? Ne. Nikjer ni zapisano, da mora biti kristjan svetu odtujen človek. Naš Gospod Jezus Kristus je z deli in z besedami izrazil hvalnico neki drugi človeški kreposti, ki mi je še posebej ljuba: naravnost, preprostost.

Spomnite se, kako je naš Gospod prišel na svet: kot pravi človek. Svoje otroštvo in mladost je preživel v neki palestinski vasi kot eden izmed tamkajšnjih prebivalcev. V letih njegovega javnega delovanja se nenehno ponavlja odmev njegovega običajnega življenja v Nazaretu. Govorí o delu, poskrbí, da se njegovi učenci spočijejo, srečuje se z vsemi in se ne izogiba pogovoru z nikomer; tistim, ki mu sledijo, izrecno reče, naj ne preprečujejo otrokom, da bi prišli k Njemu. Morda se takrat, ko pove primero z majhnimi otroki, ki se igrajo na trgu, spominja časov svojega otroštva.

Ali ni vse to navadno, naravno, preprosto? Ali ni mogoče tega živeti v običajnem življenju? Kljub temu se ljudje običajno navadijo na to, kar je preprosto in navadno ter nezavedno iščejo nekaj razkošnega, umetnega. Morda ste kakor jaz že izkusili, na primer, da je nekdo hotel pohvaliti lepoto svežih, pravkar nabranih vrtnic z nežnimi in dišečimi cvetnimi lističi. In njegov komentar je bil: Kot bi bile umetne!

Naravnost in preprostost sta dve čudoviti človeški kreposti, ki človeka naredita zmožnega sprejeti Kristusovo sporočilo. Nasprotno pa vse, kar je zapleteno, komplicirano, nenehno vrtenje okrog samega sebe, zgradi zid, ki pogosto preprečuje, da bi slišali Gospodov glas. Spomnite se, kaj Kristus očita farizejem: zaprli so se v prekanjen svet, kjer se zahteva plačevanje desetine od mete, kopra in kumine, zavrgli pa so najbolj bistvene zahteve postave: pravičnost in vero. Skrbno precedijo vse komarje, pogoltnejo pa kamelo.

Ne. Niti plemenito človeško življenje nekoga, ki — brez svoje krivde — ne pozna Jezusa Kristusa, niti krščansko življenje ne sme biti čudno, nenavadno. Vse te človeške kreposti, o katerih danes razmišljamo, vodijo k istemu zaključku. Zares človek je tisti, ki se trudi biti resnicoljuben, zvest, iskren, srčen, zmeren, velikodušen, veder, pravičen, delaven, potrpežljiv. Morda je res težko tako ravnati, toda nikoli ni nenavadno. Če bi bil kdo presenečen nad tem, bi bilo to tako, ker gleda z nejasnim pogledom, ki ga zamegljuje skrivna strahopetnost, pomanjkanje stanovitnosti.

Kadar se nekdo trudi za rast človeških kreposti, je njegovo srce že zelo blizu Jezusu Kristusu. In kristjan opazi, da ga božje kreposti: vera, upanje, ljubezen, ter vse druge kreposti, ki jih prinaša božja milost, spodbujajo, da nikoli ne zanemari dobrih lastnosti, ki si jih deli z mnogimi ljudmi.

Človeške kreposti so — ponavljam — temelj nadnaravnih; in slednje vedno dajejo novo spodbudo, da človek lahko deluje pošteno. Toda v vsakem primeru ni dovolj le želja, da bi imeli te kreposti: potrebno je, da se jih naučimo živeti. Discite benefacere, naučite se delati dobro. Treba se je dnevno vaditi v ustreznih dejanjih — delih iskrenosti, resnicoljubnosti, uravnovešenosti, vedrosti, potrpežljivosti; kajti ljubezen so dela in Boga ne gre ljubiti samo z besedo, temveč v dejanju in v resnici.

Če se kristjan bori, da bi pridobil te kreposti, se njegova duša naravna k učinkovitemu prejemanju milosti Svetega Duha: in dobre človekove lastnosti se okrepijo po nagibih, ki jih Tolažnik polaga v njegovo dušo. Tretja oseba presvete Trojice — dušam sladki gost — podarja svoje darove: dar modrosti, umnosti, svéta, moči, vednosti, pobožnosti in strahu božjega.

Takrat zaznamo veselje in mir, veseli mir, notranjo radost s človeško krepostjo veselja. Kadar si domišljamo, da se vse podira pred našimi očmi, se ne podira nič, kajti Ti, o Bog, si vendar moje zavetje. Če Bog prebiva v naši duši, je vse ostalo, pa naj je videti še tako pomembno, nebistveno, prehodno; toda mi, v Bogu, smo tisto, kar ostane.

Sveti Duh nam z darom pobožnosti pomaga, da se z gotovostjo lahko štejemo za božje otroke. In zakaj bi bili božji otroci žalostni? Žalost je stranski proizvod sebičnosti. Če hočemo živeti za Gospoda, nam ne bo manjkalo veselja, pa čeprav odkrijemo naše napake in našo bedo. Veselje vstopi v življenje molitve do te mere, da ne moremo drugega, kot da na glas zapojemo: zato ker ljubimo, pojejo pa tisti, ki so zaljubljeni.

Če živimo tako, bomo v svetu uresničili delo miru; služenje Gospodu bomo drugim znali narediti prijetno — veselega darovalca namreč Bog ljubi. Kristjan je eden izmed mnogih v družbi; toda iz njegovega srca bo prekipevalo veselje človeka, ki si je zastavil, da bo z nenehno pomočjo milosti izpolnjeval Očetovo voljo. In ne počuti se kot žrtev, niti oslabljen, niti omejevan. Hodi z dvignjeno glavo, ker je človek in ker je božji otrok.

Naša vera tem krepostim, ki jih noben človek ne bi smel zanemariti, daje ves njihov pomen. Kristjana nihče ne more premagati v človeškosti. Zato je nekdo, ki sledi Kristusu — ne po lastnem zasluženju, temveč po Gospodovi milosti — ljudem okoli sebe sposoben posredovati tisto, kar včasih zaslutijo, a ne uspejo razumeti: da je resnična sreča, resnično služenje bližnjemu mogoče le prek Srca našega Odrešenika, ki je perfectus Deus, perfectus homo.

Zatecimo se k Mariji, naši Materi, najodličnejšemu bitju, kar jih je izšlo iz božjih rok. Prosímo jo, naj iz nas naredi ljudi, ki so predani dobremu, ter da bodo te človeške kreposti, vgrajene v življenje milosti, postale najboljša pomoč tistim, ki skupaj z nami v svetu delajo za mir in srečo vseh.