Osebni odnos z Bogom

Bela nedelja mi v spomin prikliče staro pobožno tradicijo iz moje dežele. Na ta dan, ko nas liturgija vabi, naj hrepenimo po duhovni hrani — rationabile, sine dolo lac concupiscite, zahrepenite po duhovnem mleku, brez primesi zvijače — je bila takrat navada, da so nosili sveto obhajilo bolnikom, ne nujno težko bolnim, da bi lahko izpolnili velikonočno zapoved. V nekaterih velikih mestih je vsaka župnija organizirala svojo evharistično procesijo. Iz svojih študijskih let se spomnim, da je bilo običajno, da so se na glavni zaragoški ulici križali trije sprevodi, v katerih so bili samo moški, tisoči moških z velikimi prižganimi svečami. Trdni ljudje, ki so spremljali Gospoda v zakramentu, z vero, večjo od tistih več kilogramov težkih sveč.

Ko sem se to noč nekajkrat prebudil, sem v obliki molitvenega vzklika ponavljal: quasi modo geniti infantes, kot pravkar rojeni otroci …Pomislil sem, da nam to povabilo Cerkve pride zelo prav vsem, ki čutimo resničnost božjega otroštva. Prav je namreč, da smo zelo trdni, močni, da imamo pogum, ki je zmožen vplivati na okolje, v katerem živimo. Kljub temu pa je pred Bogom tako dobro, da nase gledamo kot na majhne otroke!

Quasi modo geniti infantes, rationabile, sine dolo lac concupiscite: kakor otroci, ki so pravkar prišli na svet, na ves glas jokajte po čistem mleku duha. Čudovite so te besede svetega Petra in zelo dobro razumem, da je liturgija v nadaljevanju dodala: exsultate Deo adiutori nostro: iubilate Deo Iacob, vriskajte v čast Bogu, vzklikajte Jakobovemu Bogu, ki je tudi naš Gospod in naš Oče. Toda rad bi, da bi vi in jaz danes premišljevali ne o svetem oltarnem zakramentu, ki iz našega srca izvablja najvišjo slavo Jezusu; želim, da bi se zadržali pri gotovosti božjega otroštva ter pri nekaterih od njegovih posledic za vse, ki se v plemenitem prizadevanju trudijo živeti svojo krščansko vero.

Iz razlogov, ki niso v zvezi z našo temo — vendar pa jih dobro pozna Jezus, ki nas spremlja iz tabernaklja — me je življenje pripeljalo do tega, da sem se še posebej zavedal, da sem božji otrok. Okušal sem veselje ob tem, ko sem se zatekel v srce mojega Očeta; da bi zadoščeval, da bi se očistil, da bi mu služil, da bi razumel vse ljudi in da bi vsem odpuščal na temelju njegove ljubezni in mojega ponižanja.

Zato želim vztrajati pri tem, kako potrebno je, da se — vi in jaz — okrepimo, se prebudimo iz tega spanja slabotnosti, ki nas tako zlahka prevzame, ter na globlji in neposrednejši način ponovno zaznavamo dejstvo, da smo božji otroci.

Jezusov zgled, vsi Kristusovi koraki po tistih vzhodnih krajih se nam pomagajo poglobiti v to resnico. Če sprejmemo pričevanje ljudi — beremo v Janezovem pismu — je pričevanje Boga večje. In kaj je pričevanje Boga? Ponovno spregovori sveti Janez: Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče, da bi se imenovali božji otroci — in to tudi smo … Preljubi, zdaj smo božji otroci.

V teku let sem se poskušal brez omahovanja opirati na to veselo resničnost. Moja molitev je bila enaka v vseh okoliščinah, le z različnimi poudarki. Dejal sem mu: Gospod, Ti si me postavil sem; Ti si mi zaupal to ali ono in jaz zaupam vate. Vem, da si moj Oče, in vedno sem videl, kako so majhni otroci vedno popolnoma prepričani v svoje starše. Moja duhovniška izkušnja mi je potrdila, da ta izročitev v božje roke spodbuja duše k pridobitvi močne, globoke in vedre pobožnosti, ta pa nas spodbuja, da vedno delujemo s pravilnim namenom.

Quasi modo geniti infantes … V veselje mi je bilo povsod širiti to miselnost, da smo majhni otroci Boga, zaradi česar bomo lahko okušali besede, ki jih prav tako zajema liturgija današnje maše: vse, kar je rojeno iz Boga, premaga svet, premaga težave in doseže zmago v tej veliki bitki za mir v dušah in v družbi.

Naša modrost in naša moč sta prav v tem, da smo prepričani o svoji majhnosti, o tem, da pred božjimi očmi nismo nič. Hkrati pa nas prav On spodbuja, naj delujemo v gotovem zaupanju in oznanjamo Jezusa Kristusa, njegovega edinorojenega Sina, kljub našim napakam in naši osebni bedi, pod pogojem, da se v naši šibkosti vedno borimo s ciljem, da bi jo premagali.

Gotovo ste me pogosto slišali ponavljati nasvet iz Svetega pisma: discite benefacere, kajti res je, da se moramo naučiti delati dobro ter tega učiti tudi druge. Začeti moramo pri sebi, tako da se trudimo odkriti, katera je tista dobrina, po kateri moramo stremeti: za vsakogar izmed nas, za vsakega od naših prijateljev, za vsakega človeka. Ne poznam boljše poti za premišljevanje o božji veličini: naučiti se služiti z neizrekljivim in preprostim stališčem, da je On naš Oče in mi njegovi otroci.

Ponovno usmerimo svoj pogled v Učitelja. Morda boš v tem trenutku tudi ti zaslišal očitek, ki je bil namenjen Tomažu: Daj svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren; in skupaj z apostolom se bo iz tvoje duše z iskrenim kesanjem izvil tisti vzklik: Moj Gospod in moj Bog! dokončno te priznavam kot Učitelja in — s tvojo pomočjo — bom za vedno shranil tvoje nauke in se jih trudil zvesto izpolnjevati.

Nekaj strani prej v evangeliju podoživimo tisti prizor, v katerem se Jezus umakne, da bi molil. Njegovi učenci so blizu, verjetno so ga opazovali. Ko je končal, se ga je eden od njih odločil prositi: Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence. Rekel jim je: Kadar molite, recite: Oče! Posvečeno bodi tvoje ime.

Bodite pozorni na to, kar je v tem odgovoru presenetljivega: učenci živijo ob Jezusu Kristusu in sredi njihovih klepetov jim Gospod pokaže, kako naj molijo. Razodene jim veliko skrivnost božjega usmiljenja: da smo božji otroci in da se lahko zaupno pogovarjamo z Njim, kakor otrok kramlja s svojim očetom.

Ko vidim, kako si nekateri zamišljajo življenje pobožnosti, odnos kristjana z njegovim Gospodom, ter mi predstavijo to neprijetno, teoretično in formalno podobo, v kateri kar mrgoli obrazcev brez duše, ki imajo raje anonimnost kakor oseben, prijateljski pogovor z našim Očetom Bogom — pristna ustna molitev namreč nikoli ni anonimna — se spomnim na tisti Gospodov nasvet: Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili. Ne postanite jim podobni, saj vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite. In eden od cerkvenih očetov pravi: “Mislim, da nam Kristus zapoveduje, naj se izognemo dolgim molitvam, vendar ne časovno dolgim, temveč neskončni množici besed … Gospod sam nam je dal zgled vdove, ki je z močjo vztrajne prošnje premagala odpor krivičnega sodnika. Pa še drugi zgled tistega zoprneža, ki je prišel ob neprimernem času, sredi noči, in je bolj zaradi trmastega vztrajanja kot pa zaradi prijateljstva dosegel, da je njegov prijatelj vstal iz postelje (prim. Lk 11,5-8; 18,1-8). S tema dvema zgledoma nam naroča, naj vztrajno prosimo, a brez sestavljanja neskončnih molitev, temveč tako, da mu preprosto povemo svoje potrebe.”

Kakorkoli že, če se vam na začetku vaše osebne molitve ne bo uspelo osredotočiti na pogovor z Bogom, če boste hladni in bo videti, da glava ni sposobna izraziti niti ene same misli, ali pa vaša čustva ostajajo neobčutljiva, vam svetujem enako, kar sem sam poskušal storiti v takih trenutkih: postavite se v navzočnost vašega Očeta in mu recite vsaj: Gospod, ne znam moliti, nič mi ne pride na misel, o čemer bi ti lahko govoril …! In bodite prepričani, da ste v istem trenutku pričeli moliti.

Pobožnost, ki se rodi iz božjega otroštva, je globoka drža duše, ki sčasoma preoblikuje celo življenje: prisotna je v vseh mislih, v vseh željah, v vsakem notranjem vzgibu. Ali niste opazili, kako otroci v družinah posnemajo svoje starše, ne da bi to opazili? Ponavljajo njihove kretnje, njihove navade, podobni so v načinu obnašanja.

Enako se zgodi tudi pri vedenju dobrega božjega otroka. Tudi tu pridemo — ne da bi vedeli kako niti po kakšni poti — do tega čudovitega pobožanstvenja, ki nam pomaga usmerjati dogodke z nadnaravnim pogledom vere. Tako vse ljudi ljubimo, kakor jih ljubi naš nebeški Oče, ter — to šteje največ — dobimo nov zagon v našem vsakdanjem prizadevanju, da bi se približali Gospodu. Vztrajam: naša beda ni pomembna, kajti tu so ljubeče roke našega Očeta Boga, ki nas dvigujejo.

Če ste opazili, je precej drugače, kadar pade otrok in kadar pade odrasel človek. Za otroke padec običajno nima nobenega pomena — tako pogosto se spotaknejo in padejo! In če potem potočijo nekaj solzá, jim njihov oče razloži, da moški ne jokajo. Tako se nezgoda zaključi z malčkovim prizadevanjem, da bi ugodil svojemu očetu.

Za razliko od tega pa poglejte, kaj se zgodi, če izgubi ravnotežje odrasel človek in trešči na tla. Brez sočutja bi ta padec izzval zabavanje, smeh. Razen tega pa bi udarec lahko imel resne posledice, pri starejšemu človeku morda celo neozdravljiv zlom. V notranjem življenju je dobro za vse nas, da smo quasi modo geniti infantes, kakor ti malčki, za katere je videti, da so narejeni iz gume, ki uživajo kljub buškam, kajti takoj se postavijo na noge in nadaljujejo s tekanjem sem in tja. Prav tako pa jim ne manjka — kadar je to potrebno — tolažbe njihovih staršev.

Če poskušamo ravnati kakor oni, se spotiki in neuspehi, ki so tako ali tako neizogibni, v notranjem življenju ne bodo nikoli sprevrgli v zagrenjenost. Naš odziv bo morda bolečina, toda brez malodušja in z nasmehom, ki kakor čista voda izvira iz veselja nad tem, da smo otroci tiste Ljubezni, tiste veličine, tiste neskončne modrosti, tistega usmiljenja, ki je naš Oče. V letih mojega služenja Gospodu sem se naučil biti majhen božji otrok. Enako prosim tudi vas: bodite quasi modo geniti infantes, otroci, ki si želijo božje besede, božjega kruha, božjega živeža, božje moči, zato da bi v prihodnje ravnali kot krščanski ljudje.

Bodite zelo otroški! Kolikor bolj, toliko bolje. To vam govori izkušnja tega duhovnika, ki se je moral velikokrat pobrati s tal v teh šestintridesetih letih — kako dolga in kako kratka se mi zdijo — odkar poskuša izpolniti neko prav določeno božjo voljo. Ena stvar pa mi je vedno pomagala: da sem še vedno otrok in da se nenehno zatekam v naročje moje Matere in v Srce Kristusa, mojega Gospoda.

Veliki padci, ki v duši povzročajo resno škodo in imajo včasih posledice, ki jih je skoraj nemogoče popraviti, vedno izvirajo iz napuha: ko se vidimo kot velike, samozadostne. V takih primerih v človeku prevladuje nekakšna nesposobnost, da bi prosil za pomoč tistega, ki mu jo lahko da: ne samo Boga; tudi prijatelja, duhovnika. In uboga duša se, osamljena v svoji nesreči, pogreza v svojo izgubljenost na napačni poti.

Prosímo sedaj Boga, naj nikoli ne dopusti, da bi se čutili samozadostne. Naj v nas vedno povečuje hrepenenje po njegovi pomoči, po njegovi besedi, po njegovem kruhu, po njegovi tolažbi, po njegovi moči: rationabile, sine dolo lac concupiscite, spodbujajte lakoto, hrepenenje po tem, da bi bili kakor otroci. Prepričajte se, da je to najboljši način, kako premagati napuh. Prepričajte se, da je to edino sredstvo, da bo naš način delovanja pravilen, plemenit, božji. Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, sploh ne pridete v nebeško kraljestvo.

Ponovno mi prihajajo na misel spomini iz moje mladosti. Kakšen izraz vere je bil to! Zdi se mi, da še vedno slišim liturgični spev, da vdihavam vonj kadila, da vidim tisoče in tisoče ljudi, vsak s svojo velikansko svečo — ki je kakor prispodoba njihove bede — toda s srcem otroka, bitja, ki morda ne zmore dvigniti svojih oči do obraza svojega očeta. Vedi torej in uvidi, kako hudo in bridko je, da si zapustil Gospoda, svojega Boga. Obnovimo svojo trdno odločitev, da se ne bomo nikoli oddaljili od Gospoda zaradi zemeljskih hrepenenj. S konkretnimi sklepi za naše ravnanje okrepimo žejo po Bogu, kot ustvarjena bitja, ki priznavajo svojo lastno nevrednost ter neprenehoma iščejo svojega Očeta ter kličejo k njemu.

Toda vrnimo se k temu, o čemer sem vam govoril prej: potrebno se je naučiti biti kakor otroci, potrebno se je naučiti biti božji otroci. Hkrati pa drugim posredovati ta način razmišljanja, ki nas bo sredi naravnih šibkosti naredil trdne v veri, rodovitne v delih ter gotove na poti. Tako se bomo, ne glede na to, kakšne vrste napako bi utegnili zagrešiti, celo najhujšo, brez omahovanja odzvali in se vrnili na to odlično stezo božjega otroštva, ki se konča v odprtih in pričakujočih rokah našega Očeta Boga.

Kdo od vas se ne spominja rok svojega očeta? Verjetno niso bile tako ljubkujoče, tako sladke in nežne kakor mamine roke. Toda tiste trdne, močne roke so nas držale s toplino in varnostjo. Gospod, hvala za te trde roke. Hvala za te močne roke. Hvala za to nežno in močno srce. Hotel sem se ti zahvaliti tudi za moje zmote! Ne, ti jih nočeš! Vendar jih razumeš, jih opravičiš, jih odpustiš.

To je modrost, ki jo Bog pričakuje v našem odnosu do Njega. Je zares izraz matematične znanosti: priznati, da smo ničla na levi strani … Toda naš Oče Bog vsakogar od nas ljubi takšnega, kakršen je — takšne, kakršni smo! Jaz nisem nič drugega kot le ubog človek, pa vas imam rad takšne, kakršni ste. Predstavljajte si, kolikšna je šele božja ljubezen, če se le borimo, če se trudimo, da bi postavili svoje življenje v sozvočje z našo pravilno izoblikovano vestjo.

Ko se boste vprašali o tem, kakšna je in kakšna naj bi bila naša pobožnost, v katerih določenih točkah bi se moral izboljšati naš osebni odnos z Bogom, boste — če ste me razumeli — zavrnili skušnjavo, da bi si zamišljali nepremagljiva junaštva; odkrili ste namreč, da je Gospod zadovoljen, če mu v vsakem trenutku izročamo majhne dokaze ljubezni.

Poskusi se s stalnostjo držati načrta duhovnega življenja: nekaj minut premišljevalne molitve; udeležba pri sveti maši — vsak dan, če imaš možnost — in pogosto obhajilo; redno prejemanje svetega zakramenta odpuščanja, čeprav ti tvoja vest ne očita nobenega smrtnega greha; obisk Jezusa v tabernaklju; molitev in kontemplacija skrivnosti rožnega venca ter toliko drugih čudovitih pobožnosti, ki jih že poznaš ali pa se jih lahko naučiš.

Ne smejo se spremeniti v toge norme, v neprepustne oddelke. Določajo namreč prilagodljiv načrt, usklajen z dejstvom, da si človek, ki živi sredi uličnega vrveža, z intenzivnim poklicnim delom in družbenimi obveznostmi ter odnosi, ki jih ne smeš zanemariti, saj se v teh opravilih nadaljuje tvoje srečanje z Bogom. Tvoj načrt duhovnega življenja mora biti kot gumijasta rokavica, ki se popolnoma prilagaja roki, ki jo uporablja.

Prav tako ne pozabite, da ni najbolj pomembno to, da delamo veliko stvari. Velikodušno se osredotoči na tiste, ki jih lahko izpolnjuješ vsak dan, kadar si tako razpoložen ali ko do tega nimaš volje. Te pobožnosti ti bodo skoraj neopazno vodile h kontemplativni molitvi. Iz tvoje duše bo vzklilo več dejanj ljubezni, molitvenih vzklikov, dejanj zahvale in zadoščevanja, duhovnih obhajil …, medtem ko boš opravljal svoje dolžnosti: ko boš odložil telefonsko slušalko, ko boš vstopil v neko prevozno sredstvo, ko boš zaprl ali odprl vrata, ko boš šel mimo cerkve, ko boš začel novo nalogo, jo opravljal in ko jo boš zaključil; vse boš povezal s tvojim Očetom Bogom.

Počivajte v božjem otroštvu. Bog je Oče, poln nežnosti in neskončne ljubezni. Kliči ga “Oče” večkrat na dan in reci mu — na samem, v svojem srcu — da ga imaš rad, da ga častiš: da čutiš ponos in moč, ker si njegov otrok. To pa zahteva resen program notranjega življenja, ki ga je treba speljati preko tvojih pobožnosti do Boga, ki — vztrajam — naj jih bo malo, vendar naj bodo stalne. Pomagale ti bodo pridobiti čutenje in vedenje dobrega otroka.

Moram te posvariti tudi pred nevarnostjo rutine, resničnim grobom pobožnosti, ki se pogosto pojavi preoblečena v težnjo po tem, da bi uresničili ali začeli pomembna, opazna dejanja, medtem ko lagodno zanemarjamo svoje vsakdanje dolžnosti. Ko boš opazil prva znamenja tega, se iskreno postavi pred Gospoda: pomisli, ali se nisi naveličal stalnega boja v eni in isti točki zato, ker nisi iskal Boga; poglej, ali se je zaradi pomanjkanja velikodušnosti in duha požrtvovalnosti zmanjšalo tvoje zvesto vztrajanje pri delu. Takrat tvoje norme pobožnosti, majhna mrtvičenja, apostolska dejavnost, ki ne obrodi takojšnjega sadu … postanejo strašno nerodovitni. Prazni smo in morda začnemo sanjati o novih načrtih, da bi utišali glas našega nebeškega Očeta, ki od nas pričakuje popolno vdanost. In z moro o velikih dejanjih, ki jo nosimo v duši, utone v pozabo najbolj gotova resničnost, pot, ki nas nedvomno vodi naravnost k svetosti. To je jasno znamenje, da smo izgubili nadnaravno gledišče, prepričanje, da smo majhni otroci, prepričanje, da bo naš Oče v nas uresničil čudesa, če ponižno začnemo znova.

V mojo otroško glavo so se močno vtisnila tista znamenja, ki so jih v hribih v moji deželi postavljali ob robove poti. Mojo pozornost so pritegnili visoki količki, običajno pobarvani z rdečo barvo. Takrat so mi razložili, da ko zapade sneg in prekrije poti, njive in travnike, gozdove, skalovje in globeli, takrat ti količki izstopajo kot zanesljive oporne točke, da vsi vedno vedo, kod pelje pot.

V notranjem življenju se dogaja nekaj podobnega. V njem obstajajo pomladi in poletja, vendar pridejo tudi zime, dnevi brez sonca in noči brez mesečine. Ne moremo dovoliti, da bi bil odnos s Kristusom odvisen od našega razpoloženja, od sprememb v našem značaju. Taka drža kaže na egoizem in lagodnost ter se nikakor ne ujema z ljubeznijo.

Zato bo v trenutkih snežnega meteža in viharja nekaj trdnih, prav nič sentimentalnih pobožnosti, ki so dobro ukoreninjene in prilagojene okoliščinam vsakega posameznika, kakor ti rdeče pobarvani količki, ki nam bodo ves čas označevali pot, dokler Gospod ne bo določil, naj zopet posije sonce, se otaja zmrzal in naj srce ponovno začne biti ter se vname v ognju, ki v resnici nikoli ni ugasnil: bil je le žerjavica, skrita pod pepelom obdobja preizkušnje, ali zmanjšanega truda, ali pa premalo požrtvovalnosti.

Ne prikrivam vam, da so v teh letih k meni prihajali posamezniki, ki so mi skrušeni od žalosti dejali: Oče, ne vem, kaj se dogaja z mano, utrujen sem in hladen; moja pobožnost, ki je bila prej tako gotova in preprosta, se mi zdi kot nekakšna komedija … Tistim, ki gredo skozi tako stanje, in vsem vam odgovarjam: Komedija? To je nekaj velikega! Gospod se igra z nami kakor Oče s svojimi otroki.

V Svetem pismu beremo: ludens in orbe terrarum — On se igra na vsem zemeljskem krogu. Toda Bog nas ne zapusti, saj takoj doda: deliciae meae esse cum filiis hominum, moje veselje je pri človeških otrocih. Gospod se igra z nami! In ko se nam zdi, da igramo nekakšno komedijo, ker se čutimo ledeno hladne in apatične; ko smo nezadovoljni in brez volje; ko nam je težko izpolnjevati naše dolžnosti in dosegati duhovne cilje, ki smo si jih zastavili, je prišel čas za premislek o tem, da se Bog igra z nami in pričakuje, da bomo znali pogumno in odločno uprizoriti svojo komedijo.

Brez pomislekov vam povem, da mi je Gospod včasih naklonil mnoge milosti, toda po navadi grem proti toku: še naprej sledim svojemu načrtu, ne zato, ker bi mi bilo to všeč, temveč zato, ker sem ga dolžan izpolnjevati, iz ljubezni. Toda Oče, ali je pred Bogom dopustno igrati komedijo? Ali ni to hinavščina? Pomiri se: zate je prišel trenutek, da nastopiš v človeški komediji z božanskim gledalcem. Vztrajaj, kajti Oče, Sin in Sveti Duh gledajo to tvojo komedijo; vse delaj iz ljubezni do Boga, da bi mu ugajal, čeprav je težko.

Kako lepo je biti božji komedijant! Kako lepo je igrati to komedijo iz ljubezni, z žrtvijo, brez kakršnegakoli osebnega zadoščenja, zato da bi ugajali našemu Očetu Bogu, ki se igra z nami. Ustopi se pred Gospoda in mu zaupaj: niti najmanj se mi ne da ukvarjati s tem, vendar bom to izročil zate. In zares zavihaj rokave ter opravi to delo, čeprav misliš, da je komedija. Blažena komedija! Zagotavljam ti: to ni hinavščina, kajti hinavci za svoje pantomime potrebujejo gledalce. Gledalci te naše komedije pa so — dovoli mi, da ti še enkrat ponovim — Oče, Sin in Sveti Duh; presveta devica Marija, sveti Jožef ter vsi angeli in svetniki nebes. Naše notranje življenje nima nobenega drugega spektakla razen tega: Kristus, ki prihaja mimo quasi in occulto.

Iubilate Deo. Exsultate Deo adiutori nostro. Slavite Boga. Poskakujte od veselja v Gospodu, naši edini pomoči. Jezus, kdor tega ne razume, ne ve ničesar o ljubezni, ne o grehih, ne o bedi! Jaz sem ubog človek, vendar se razumem na grehe, na ljubezen in na bedo. Ali veste, kaj pomeni dvigniti se vse do božjega srca? Ali razumete, da se lahko duša sooči z Gospodom, mu odpre svoje srce, mu razodene svoje tožbe in stiske? Jaz na primer tožim, kadar vzame k sebi ljudi v njihovih mladih letih, ko pa bi mu vendar lahko še veliko let služili na zemlji in ga ljubili; tega namreč ne razumem. Toda to je ječanje zaupanja, kajti vem, da bi se takoj spotaknil, če bi se ločil od božjih rok. Zato takoj dodam, ob tem ko sprejemam božji načrt: naj se zgodi, naj se izpolni, naj bo hvaljena in večno nad vsemi stvarmi poveličevana najpravičnejša in najljubeznivejša božja volja. Amen. Amen.

To je način ravnanja, kakršnega nas uči evangelij, najbolj sveta prebrisanost in vir učinkovitosti pri apostolskem delu; in to je izvir naše ljubezni in našega miru božjih otrok, ter steza, po kateri lahko ljudem prinašamo toplino in vedrino. Samo zaradi tega nam bo uspelo končati naše dneve v ljubezni, tako da smo posvečevali svoje delo in tam iskali skrito veselje božjih reči. Ravnali bomo s sveto predrznostjo otrok in zavrnili sram — hinavščino — odraslih, ki jih je strah vrnitve k njihovemu Očetu, potem ko so doživeli polom zaradi kakšnega padca.

Zaključil bom z Gospodovim pozdravom, ki ga vsebuje današnji sveti evangelij: Pax vobis! Mir vam bodi … Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda, tega Gospoda, ki nas spremlja k Očetu.

To poglavje v drugem jeziku