Ponižnost

Na ta torek petega postnega tedna bomo nekaj trenutkov premišljevali o besedilih današnje maše, da bi znali razlikovati dobro pobožanstvenje od slabega pobožanstvenja. Govorili bomo o ponižnosti; to je namreč krepost, ki nam pomaga hkrati spoznati našo bedo in našo veličino.

Naša beda še preveč očitno izstopa. Ne govorim o naravnih omejitvah: o tolikih velikih hrepenenjih, o katerih človek sanja, a jih nikoli ne bo uresničil, pa čeprav samo zaradi pomanjkanja časa. Mislim na tisto, kar naredimo slabo, na padce, na zmote, ki bi se jim lahko izognili, pa se jim nismo. Nenehno izkušamo našo osebno neučinkovitost. Toda včasih je videti, kakor da se je vse to združilo, se še očitneje izrazilo, da bi se zavedali, kako majhni smo. Kaj naj storimo?

Expecta Dominum, upaj v Gospoda; žívi iz upanja z ljubeznijo in z vero, nam predlaga Cerkev. Viriliter age, bodi možat. Kaj zato, če smo bitja, narejena iz blata, če svoje upanje položimo v Boga? In če duša v nekem trenutku utrpi padec, nazadovanje — ni nujno, da se zgodi — se ji odmeri zdravilo, kakor se v običajnem življenju naredi za telesno zdravje, potem pa — začeti znova!

Verjetno ste opazili pri družinah, ki hranijo kakšen dragocen in krhek okrasni predmet, kakšno vazo na primer, kako pazijo nanj, da se ne bi razbil? Dokler ga nekega dne otrok med igro ne vrže na tla in tisti prelepi spomin se razlomi na več kosov. Nejevolja je velika, toda takoj sledi popravilo; ponovno ga sestavijo, ga pozorno zlepijo in tako obnovljen je videti enako lep kakor prej.

Če pa je predmet narejen iz lončenine ali preprosto iz žgane gline, so običajno zadosti kovinske sponke, ti koščki železne ali kake druge kovinske žice, ki povežejo razbite dele. Tako popravljena glinena posoda obdrži svoj izvirni čar.

Ponesimo to v notranje življenje. V naši bedi in naših grehih, v naših zmotah, četudi po božji milosti nimajo tolikšne teže, se zatecimo k molitvi in recimo našemu Očetu: Gospod, v mojem uboštvu, v moji krhkosti, v tej moji ilovici razbite posode mi, Gospod, namesti nekaj sponk, in po moji bolečini in tvojem odpuščanju bom močnejši in prikupnejši kakor prej! Tolažilna molitev, ki jo bomo lahko ponavljali, kadar se razbije ta naša uboga ilovica.

Naj nas ne vznemirja, če smo lomljivi, naj nas ne preseneti, ko izkusimo, da se naše ravnanje zlomi za vsako malenkost; zaupajte v Gospoda, ki ima vedno pripravljeno pomoč: Gospod je moja luč inmoja rešitev, koga bi se moral bati? Nikogar: če se bomo na takšen način obračali k našemu nebeškemu Očetu, se ne bomo bali nikogar in ničesar.

Če beremo Sveto pismo, bomo videli, kako neizogibno potrebna je ponižnost, da bi bili pripravljeni poslušati Boga. Modrost prebiva s skromnimi, pojasnjuje Knjiga pregovorov. Ponižnost pomeni videti se takšne, kakršni smo, brez olepševanja, v resnici. In ko razumemo, da komajda kaj veljamo, se odpremo božji veličini: to je naša veličina.

Kako dobro je to razumela naša Gospa, sveta Jezusova Mati, najbolj vzvišeno bitje med vsemi, kar jih je kdaj obstajalo in bodo obstajala na zemlji! Marija poveličuje Gospodovo moč: Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Zapoje, da se je v njej ponovno uresničila ta božja previdnost: kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle. Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.

Marija se v svojem prečistem srcu pokaže sveto preobražena pred ponižnostjo Boga: Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zatose bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. Marijina ponižnost je posledica te neizmerljive globočine milosti, ki se z učlovečenjem druge osebe presvete Trojice izvrši v telesu njegove vedno brezmadežne Matere.

Ko se sveti Pavel spominja te skrivnosti, izpove veselo hvalnico, ki jo danes lahko pozorno okušamo: To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu: Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu.

Jezus Kristus, naš Gospod, nam v svojem oznanjevanju zelo pogosto predlaga zgled ponižnosti: Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen. Da bi ti in jaz vedela, da ni druge poti in da le iskreno zavedanje, da nismo nič, v sebi nosi moč, da pritegnemo k sebi božjo milost. “Jezus je za nas prišel, da bi trpel lakoto in da bi nahranil, prišel je, da bi čutil žejo in da bi dal piti, prišel je, da bi se odel z našo smrtnostjo in da bi odeval v nesmrtnost, prišel je ubog, da bi nas naredil bogate.”

Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost, uči apostol Peter. V kateremkoli obdobju, v katerihkoli človeških okoliščinah ne obstaja druga pot, da bi živeli božje življenje, kakor pot ponižnosti. Se morda Gospod veseli našega ponižanja? Ne. Kaj bi dosegel z našo pobitostjo ta, ki je ustvaril vse in ki ohranja in vodi vse, kar obstaja? Bog želi našo ponižnost, da se izpraznimo samih sebe, edinole zato, da bi nas lahko napolnil On; hoče, da mu ne bi postavljali ovir, da bi bilo — povedano po človeško — v našem ubogem srcu več prostora za njegovo milost. Kajti Bog, ki nas navdihuje k ponižnosti, je isti Bog, ki bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva. Naš Gospod nas naredi za svoje, nas pobožanstvi z dobrim pobožanstvenjem.

In kaj preprečuje to ponižnost, to dobro pobožanstvenje? Napuh. To je glavni greh, ki nas vodi k slabemu pobožanstvenju. Napuh nas pripelje do tega, da — morda v malenkostnih stvareh — sledimo namigu, ki ga je Satan dal našim prastaršem: Odprle bi se vama oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobroin húdo. V Svetem pismu beremo tudi: Človekov napuh se začne s tem, da odpade od Gospoda. Kajti ta pregreha, ko je enkrat ukoreninjena, vpliva na vse človekovo življenje, dokler se ne spremeni v to, kar sveti Janez imenuje superbia vitae, napuh življenja. Napuh? Zaradi česa? Sveto pismo vsebuje hkrati tragične in komične poudarke, s katerimi osramoti napuh: zakaj se prevzemaš, prah in pepel? Še za časa življenja bljuvaš svoje drobovje. Majhna bolezen: zdravnik se nasmiha. Človek, ki je danes kralj, bo jutri mrtev.

Kadar se ošabnost polasti duše, ni čudno, da za njo kakor v navezi pridejo vse razvade in pregrehe: lakomnost, nezmernost, nevoščljivost, nepravičnost. Napuha poln človek zaman poskuša vreči s prestola Boga, ki je usmiljen z vsemi bitji, da bi ga zavzel on sam, čigar ravnanje je kruto.

Prositi moramo Gospoda, naj ne dopusti, da bi nasedli tej skušnjavi. Napuh je najhujši od vseh grehov, in najbolj neumen. Če koga uspe ukleščiti s svojimi mnogimi utvarami, se napadena oseba oblači v slepila, napolni se s praznino, baha se kakor krastača iz basni, ki je domišljavo napihovala golšo, dokler je ni razneslo. Napuh je zoprn, tudi človeško gledano: tisti, ki se ima za pomembnejšega od vseh in vsega, nenehno občuduje samega sebe in prezira druge, ki mu odgovorijo z norčevanjem iz njegove prazne domišljavosti.

Slišimo govoriti o napuhu in morda si predstavljamo gospodovalno, vzvišeno vedenje: silen hrup glasov, ki kličejo zmagovalcu, ko gre mimo, kakor rimski cesar pod visokimi slavoloki, ki skloni svojo glavo v strahu, da se ne bi njegovo veličastno čelo dotaknilo belega marmorja.

Bodimo realni: tak napuh pride v poštev samo v nori fantaziji. Boriti se moramo proti drugim, bolj prefinjenim in pogostejšim oblikam napuha: ošabnost, ki ima raje svojo lastno odličnost kakor pa odličnost bližnjega; nečimrnost v pogovorih, mislih in kretnjah; skoraj bolezenska občutljivost, užaljenost zaradi besed in dejanj, ki na noben način ne pomenijo nikakršne žalitve.

Vse to je lahko in tudi je vsakdanja skušnjava. Človek ima samega sebe za sonce in središče ljudi, ki ga obdajajo. Vse se mora vrteti okrog njega. In v svoji bolestni vnemi neredko poseže celo po hlinjenju bolečine, žalosti in bolezni: da bi drugi skrbeli zanj in ga razvajali.

Največji del konfliktov, ki se pojavljajo v notranjem življenju mnogih ljudi, proizvede domišljija: menda so rekli, menda si bodo mislili, morda me cenijo … In ta uboga duša trpi zaradi svoje žalostne nečimrnosti, zaradi neresničnih sumničenj. V tej nesrečni pustolovščini se njihova grenkoba nikoli ne konča in poskušajo pri drugih izzvati nemir: ker ne znajo biti ponižni, ker se niso naučili pozabiti nase, da bi se velikodušno izročili v služenje drugim zaradi ljubezni do Boga.

Ponovno se obrnimo k evangeliju. Poglejmo se v našem vzoru, v Kristusu Jezusu.

Jakob in Janez sta preko svoje matere prosila Kristusa, da bi sedela na njegovi levici in desnici. Ostali učenci so bili ogorčeni nad njima. In naš Gospod, kaj odgovori? Kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.

Ob drugi priložnosti, na poti v Kafarnaum, je Jezus — kakor druge dni — morda šel pred njimi. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: O čem ste se pogovarjali po poti? Oni pa so molčali, kajti po poti so — že spet — razpravljali med seboj, kdo je največji. Tedaj je sédel, poklical dvanajstere in jim rekel: Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik. In vzel je otroka, ga postavil v sredo mednje, ga objel in jim rekel: Kdor sprejme enega takšnih otrok v mojemimenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.

Ali ta Jezusov način delovanja v vas ne zbuja ljubezni? Uči jih nauka in da bi ga razumeli, jim poda živ primer. Pokliče enega izmed otrok, ki so tekali po tisti hiši, in ga stisne k svojim prsim. Ta zgovorni molk našega Gospoda! Z njim je povedal vse: On ljubi tiste, ki so kakor otroci. Potem še doda, da je kot učinek te preprostosti, te ponižnosti duha, mogoče objeti Njega in Očeta, ki je v nebesih.

Ko se približuje čas njegovega trpljenja — Jezus hoče nazorno pokazati svoje kraljevo dostojanstvo — zmagoslavno vstopi v Jeruzalem … na osličku! Pisano je bilo, da bo mesija kralj ponižnosti: Povejte sionski hčeri: Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, krotak, jezdi na oslici in na osličku, mladiču vprežne živali.

Sedaj, pri zadnji večerji, je Kristus vse pripravil za slovo od svojih učencev, medtem ko so se oni kot že ničkolikokrat zapletli v prepir glede tega, kdo iz te skupine izbrancev bo priznan kot največji. Jezus je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom,s katerim je bil opasan.

Še enkrat je učil z zgledom, z deli. Pred učenci, ki so se prepirali zaradi razlogov, polnih napuha in častihlepja, se Jezus skloni in z veseljem izvrši delo služabnika. Kasneje, ko se vrne k mizi, jim pravi: Razumete, kaj sem vam storil? Vi me kličete Učitelj in Gospod. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Gane me ta rahločutnost našega Jezusa. Ne reče namreč: Če se jaz ukvarjam s tem, koliko bolj bi vi morali delati tako? Postavi se na isto raven, ne sili: ljubeče graja pomanjkanje velikodušnosti tistih mož.

Kakor prvim dvanajsterim, Gospod tudi nam lahko in nam dejansko nenehno daje razumeti: exemplum dedi vobis, dal sem vam zgled ponižnosti. Postal sem služabnik, da boste vi znali s krotkim in ponižnim srcem služiti vsem ljudem.

Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu. Če smo ponižni, nas Bog nikoli ne bo zapustil. On poniža napuh ošabneža, vendar reši ponižne. On osvobaja nedolžnega, rešen bo, ker so čiste njegove roke. Neskončno Gospodovo usmiljenje ne odlaša in pride na pomoč tistemu, ki kliče iz ponižnosti. Takrat ravna skladno s tem, kar je: kot vsemogočni Bog. Čeprav je nevarnosti veliko, čeprav je duša videti preganjana, čeprav jo z vseh strani obkrožajo sovražniki njene rešitve, ne bo podlegla. To ni le izročilo nekih drugih časov; še vedno se dogaja.

Ko sem bral današnje berilo, sem videl Daniela med tistimi sestradanimi levi, in brez pesimizma — ne morem namreč reči: Katerikoli minuli čas je bil boljši, saj so bili vsi časi dobri in slabi — sem pomislil, da je tudi sedaj na svobodi veliko levov, in mi moramo živeti v tem okolju. Levi, ki iščejo, koga bi požrli: tanquam leo rugiens circuit quaerens quem devoret.

Kako se bomo izognili tem zverem? Morda se nam ne bo zgodilo kakor Danielu. Jaz nisem čudodelnik, vendar ljubim to veličino Boga in razumem, da bi mu bilo lažje potešiti prerokovo lakoto ali pa mu dati hrano; vendar ni storil tega. Nasprotno, odredil je, naj se k njemu iz Judeje čudežno premesti drug prerok, Habakuk, in mu prinese hrano. Vseeno mu je bilo, če naredi velik čudež, saj Daniel ni bil v tisti jami kar tako, ampak zaradi krivičnosti hudičevih privržencev, ker je bil božji služabnik in uničevalec malikov.

Brez veličastnih čudežev, z normalnostjo običajnega krščanskega življenja, s setvijo miru in veselja moramo tudi mi uničiti veliko malikov: malike nerazumevanja, nepravičnosti, nevednosti, domnevne človekove samozadostnosti, ki Bogu domišljavo obrne hrbet.

Ne prestrašite se in ne bojte se ničesar hudega, pa čeprav so okoliščine, v katerih delate, izredno težke, hujše kakor Danielove, ko je bil v jami s tistimi požrešnimi zvermi. Božje roke so enako mogočne in če bi bilo potrebno, bi delale čudeže. Zvesti! Z zvestobo ljubezni, zavedanja, veselja, zvesti Kristusovemu nauku in prepričani, da leta naše dobe niso slabša kakor tista iz drugih stoletij in da je Gospod vedno isti.

Poznal sem nekega starejšega duhovnika, ki je smehljajoč se o sebi trdil: Jaz sem vedno miren, miren. Takšni moramo vedno biti tudi mi: nahajamo se v svetu, obkroženi s sestradanimi levi, vendar se ne vznemirjajmo; bodimo mirni. Z ljubeznijo, z vero, z upanjem, ne da bi pozabili, da bo Gospod, če bo potrebno, pomnožil čudeže.

Rad bi vas spomnil, da če ste iskreni, če se pokažete takšni, kakršni ste, če se pobožanstvite na temelju ponižnosti, ne napuha, bomo — vi in jaz — varni v kateremkoli okolju: vedno bomo lahko govorili o zmagah in imenovali se bomo zmagovalci. Z notranjimi zmagami božje ljubezni, ki prinašajo vedrost, duševno srečo, razumevanje.

Ponižnost nas bo spodbudila, da bomo uresničevali velika dela; toda le pod pogojem, da ne izgubimo izpred oči zavedanja o naši neznatnosti, ter da bo vsak dan rasla zavest o naši ubožni revščini. “Brez omahovanja sprejmi, da si služabnik, ki je obvezan veliko služiti. Ne šopiri se, ker se imenuješ božji otrok; prepoznajmo milost, a ne pozabimo naše narave. Ne prevzemaj se, če si dobro služil, saj si le izpolnil, kar si moral narediti. Sonce opravlja svojo nalogo, luna uboga; angeli vršijo svojo dolžnost. Orodje, ki ga je Gospod izbral za pogane, pravi: Nisem vreden, da se imenujem apostol, ker sem preganjal božjo Cerkev (1 Kor 15,9) … Tudi mi ne poskušajmo hvaliti samih sebe” zaradi naših vedno preziranja vrednih zaslug.

Osvobôdi me vsega, kar je hudobnega in zvijačnega v človeku. Mašno besedilo nam ponovno govori o dobrem pobožanstvenju: pred našimi očmi izpostavi slabo testo, iz katerega smo narejeni, z vsemi svojimi zlemi nagnjenji. Nato prosi: emitte lucem tuam, pošlji svojo luč in svojo resnico, ki sta me vodili privedli na tvojo sveto goro. Ni mi vam težko povedati, da sem bil ganjen, ko sem izgovarjal te besede iz speva pred evangelijem.

Kako se moramo vesti, da bi dosegli to dobro pobožanstvenje? Evangelij pravi, da Jezus po Judeji () ni hotel hoditi, ker so ga Judje skušali umoriti. On, ki bi z eno samo željo svoje volje lahko odstranil svoje sovražnike, ukrepa na človeški način. On, ki je bil Bog in bi njegova odločitev zadostovala, da bi spremenil te okoliščine, nam je zapustil očarljivo lekcijo: ni šel v Judejo. Njegovi bratje so mu rekli: Odidi od tod in pojdi v Judejo, da bodo tudi tvoji učenci videli tvoja dela. Hoteli so, da bi naredil spektakel. Ali vidite? Prepoznate v tem učno uro dobrega pobožanstvenja in slabega pobožanstvenja?

Dobro pobožanstvenje: zaupajo naj vate vsi, ki poznajo tvoje ime, Gospod, pravi duhovnik pri darovanju, ne zapustiš namreč njih, ki te iščejo. Prihaja radost te ilovice, polne kovinskih sponk, kajti ni pozabil prošenj ubogih, ponižnih.

Niti najmanj ne verjemite tistim, ki krepost ponižnosti predstavljajo kot pretirano človeško plašnost ali kot večno obsojenost na žalost. Čutiti se kot ilovica, popravljena s sponkami, je nenehen vir veselja; pomeni prepoznati svojo majhnost pred Bogom: otrok, sin. Ali obstaja večje veselje, kakor je veselje tistega, ki ve, da je ubog in šibek, ve pa tudi, da je božji otrok? Zakaj se ljudje žalostimo? Ker se življenje na zemlji ne odvija tako, kakor smo pričakovali mi osebno, ker se pojavljajo ovire, ki nam onemogočajo ali otežijo napredovanje pri uresničevanju tega, kar hočemo doseči.

Nič od tega se ne zgodi, kadar duša živi nadnaravno resničnost svojega božjega otroštva. Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? Naj bodo žalostni tisti, ki se trudijo, da se ne bi priznali za božje otroke; to ponavljam že od zmeraj.

Za zaključek bomo v današnji liturgiji odkrili dve prošnji, ki morata kakor puščica poleteti iz naših ust in našega srca: Vsemogočni Bog, naj se vedno oklepamo vsega, kar je tvoje, in spoštljivo prejemamo nebeške darove.Daj nam, prósimo, Gospod, vztrajno izvrševati tvojo voljo, da ti bo v naših dneh služilo vedno več ljudi in z vedno večjim zasluženjem. Služiti, otroci moji, služiti je naša naloga.

Poglejte Marijo. Nikoli se noben človek ni z večjo ponižnostjo predal božjim načrtom. Ponižnost nje, ki je ancilla Domini, Gospodova služabnica, je razlog, da jo kličemo z besedami causa nostrae laetitiae, razlog našega veselja. Eva, ki se je v svoji norosti hotela izenačiti z Bogom, se je po storjenem grehu skrivala pred Gospodom in bilo jo je sram: bila je žalostna. Marija, ki se je izrekla za Gospodovo služabnico, je postala Mati božje Besede in napolnilo jo je veselje. Naj se ta njena radost, radost dobre Matere oprime vseh nas: v tem bodimo podobni Njej, sveti Mariji, in tako bomo bolj podobni Kristusu.

To poglavje v drugem jeziku