Svoboda, božji dar

Velikokrat sem vas spomnil na tisti ganljivi prizor, o katerem nam pripoveduje evangelij: Jezus na Petrovi barki, s katere je govoril ljudstvu. Množica, ki mu je sledila, je v njem vzbudila gorečnost po dušah, ki použiva njegovo Srce. Božji Učitelj želi, da bi bili njegovi učenci že takrat deležni te gorečnosti: potem ko jim reče, naj odrinejo na globoko — Duc in altum! — predlaga Petru, naj vrže mreže za lov.

Ne bom se zadrževal pri tako poučnih podrobnostih tistih trenutkov. Želim, da premišljujemo o odzivu prvaka apostolov, ko je bil priča čudežu: Pojdi od mene Gospod, ker sem grešen človek. To je resnica — o tem ne dvomim — ki se sklada z osebnimi okoliščinami prav vsakogar. Kljub temu vam zagotavljam, da ko sem v svojem življenju naletel na tolike čudeže milosti, izvršene po človeških rokah, sem začutil nagnjenje, vsak dan močnejše nagnjenje, da bi zakričal: Gospod, ne hodi stran od mene, saj brez tebe ne morem storiti ničesar dobrega.

Prav zaradi tega zelo dobro razumem besede hiponskega škofa, ki zvenijo kot čudovit spev svobodi: “Bog, ki te je ustvaril brez tebe, te ne bo rešil brez tebe.” Vsak od nas — ti, jaz — ima namreč vedno možnost — žalostno nesrečo — da se lahko vzdigne proti Bogu, da ga zavrne — morda s svojim ravnanjem — ali pa da vzklikne: Nočemo, da bi ta zakraljeval nad nami.

Ker smo občutili srečo, h kateri smo poklicani, smo se s hvaležnostjo naučili, da so bila vsa ustvarjena bitja narejena iz nič od Boga in za Boga: razumna bitja, ljudje, pa čeprav tako pogosto izgubimo pamet, ter bitja brez razuma, ki mrgolijo po zemeljskem površju, živijo v njeni notranjosti ali pa letijo čez modrino neba, nekatera celo gledajo naravnost v sonce. Toda sredi te čudežne raznolikosti se samo mi, ljudje — tu ne govorim o angelih — povezujemo s Stvarnikom z uporabo naše svobode: Gospodu lahko izkažemo ali pa zanikamo slavo, ki mu pripada kot Stvarniku vsega, kar obstaja.

Ta možnost ustvarja nasprotje svetlobe in sence v človeški svobodi. Gospod nas vabi, spodbuja nas, naj izberemo dobro, ker nas globoko ljubi! Glej, danes sem položil predte življenje in srečo, smrt in nesrečo,ko sem ti danes zapovedal, da ljubi Gospoda, svojega Boga, da hôdi po njegovih poteh in izpolnjuj njegove zapovedi, zakone in odloke. Tako boš živel. (…) Izberi torej življenje, da boš živel.

Hočeš pomisliti — tudi jaz si izprašujem vest — ali vzdržuješ nespremenjeno in trdno tvojo odločitev za Življenje? Ko zaslišiš ta preljubeznivi božji glas, ki te spodbuja k svetosti, ali svobodno odgovoriš “da”? Usmerimo pogled k našemu Jezusu, ko je govoril ljudem po palestinskih mestih in poljih. Noče se vsiljevati. Če hočeš biti popoln …, reče bogatemu mladeniču. Tisti mladenič je zavrnil njegov namig in evangelij pripoveduje, da abiit tristis, da je žalosten odšel. Zato sem ga nekoč poimenoval žalostna ptica: izgubil je veselje, ker ni hotel Bogu izročiti svoje svobode.

Razmišljajte sedaj o tistem izrednem trenutku, v katerem je nadangel Gabriel sveti Mariji oznanil načrt Najvišjega. Naša Mati posluša in vpraša, da bi bolje razumela, kar jo prosi Gospod; potem pa dá trden odgovor: Fiat — zgôdi se mi po tvoji besedi! Ta odgovor je sad najboljše svobode: svobode odločitve za Boga.

V vseh skrivnostih naše katoliške vere je navzoča ta pesem svobodi. Presveta Trojica v svobodnem prekipevanju ljubezni iz nič ustvari svet in človeka. Beseda sestopi z nebes in prevzame naše meso s tem čudovitim pečatom svobode v podrejenosti: Tedaj sem rekel: Glej, prihajam; v zvitku knjige je pisano o meni, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo. Ko pride ura, ki jo je Bog določil, da odreši človeštvo suženjstva greha, vidimo Jezusa Kristusa na vrtu Getsemani, ko boleče trpi in celo potí krvavi pot ter spontano in vdano sprejme žrtev, za katero ga prosi Oče: Kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo. Svojim apostolom je to že prej napovedal v enem od tistih pogovorov, v katerih je izlil svoje srce, da bi tisti, ki ga ljubijo, spoznali, da je On Pot, po kateri se pride k Očetu — druge poti ni: “Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga jaz dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem; to naročilo sem prejel od svojega Očeta.

Nikoli ne bomo mogli razumeti te Kristusove svobode, ki je neizmerna, neskončna, kakor njegova ljubezen. Toda najdragocenejši zaklad njegove velikodušne, popolne žrtve nas mora nagniti k razmišljanju: Gospod, zakaj si mi dal ta privilegij, da sem zmožen slediti tvojim korakom, hkrati pa sem te zmožen žaliti? S tem smo uspeli natančno opredeliti pravilno uporabo svobode, če je naravnana k dobremu, ter njeno napačno naravnanost, ko se človek zaradi te sposobnosti oddalji od Ljubezni vseh ljubezni in pozabi nanjo. Osebna svoboda, ki jo branim in jo bom vedno branil z vsemi svojimi močmi, me vodi k temu, da se prepričano in z gotovostjo, zavedajoč se svoje slabotnosti, sprašujem: Kaj pričakuješ od mene, Gospod, da to prostovoljno izpolnim?

Odgovarja nam Kristus sam: veritas liberabit vos, resnica vas bo osvobodila. Katera je ta resnica, ki v vsem našem življenju začenja in končuje pot svobode? Povzel vam jo bom z veseljem in gotovostjo, ki prihajata iz odnosa med Bogom in njegovimi ustvarjenimi bitji: zavedanje, da smo izšli iz božjih rok, da smo predmet posebne ljubezni presvete Trojice, da smo otroci tako velikega Očeta. Prosim mojega Gospoda, da bi se hoteli tega zavedati, dan za dnem okušati to resnico: tako bomo ravnali kot svobodni ljudje. Ne pozabite: kdor ne ve, da je božji otrok, ne pozna najgloblje resnice o sebi in v njegovem delovanju mu primanjkuje obvladovanja in umirjenosti, lastnih tistim, ki ljubijo Gospoda bolj kot karkoli drugega.

Prepričajte se: da bi si zaslužili nebesa, si moramo svobodno prizadevati s polno, neprekinjeno in prostovoljno odločenostjo. Toda svoboda sama po sebi ni dovolj: potrebuje usmeritev, vodnika. “Ni dobro, da duša nima nikogar, ki bi jo vodil; zato je bila odrešena, da bi bil njen kralj Kristus, čigar jarem je prijeten in čigar breme je lahko (Mt 11,30), ne pa hudič, čigar kraljestvo je težko.”

Zavrnite prevaro tistih, ki se zadovoljijo z žalostnim vzklikanjem: Svoboda, svoboda! Velikokrat se prav v tem klicanju skriva tragično suženjstvo: kajti odločitev, ki izbere zmoto, ne osvobaja; edini, ki osvobaja, je Kristus, saj je samo On Pot, Resnica in Življenje.

V božji navzočnosti se ponovno vprašajmo: Gospod, zakaj si nam dal to moč? Zakaj si položil v nas to sposobnost, da te lahko izberemo ali zavrnemo? Ti želiš, da to zmožnost pravilno uporabimo. Gospod, kaj želiš, da storim? Odkrit, točen odgovor je ta: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem svojim mišljenjem.

Vidite? Svoboda dobi svoj pravi smisel, ko se uporablja v službi odrešujoče resnice, v iskanju neskončne božje ljubezni, ki nas odvezuje vseh sužnosti. Vsak dan večja je moja gorečnost, da bi na ves glas oznanil to nedoumljivo bogastvo kristjana: svobodo slave božjih otrok! V tem je povzeta dobra volja, ki nas uči slediti “dobremu, potem ko smo ga razločili od slabega”.

Rad bi, da premišljujete o neki temeljni točki, ki nas sooča z odgovornostjo naše vesti. Nihče ne more odločati namesto nas; “v tem je pri ljudeh najvišja stopnja dostojanstva: da se sami po sebi in ne po drugih usmerjajo k dobremu.” Mnogi smo od svojih staršev podedovali katoliško vero in po božji milosti, ko smo kmalu po rojstvu prejeli krst, se je v naši duši začelo nadnaravno življenje. Toda skozi vse življenje in celo skozi vsak naš dan moramo obnavljati naravnanost k temu, da ljubimo Boga bolj kot karkoli drugega. “Kristjan, pravi kristjan, je tisti, ki se podvrže gospostvu edine božje Besede,” ne da bi postavljal pogoje tej poslušnosti, in pripravljen se je upreti hudičevi skušnjavi z ravnanjem, kakršno je bilo Kristusovo: Gospoda, svojega Boga, počásti in samo njemu služi!

Božja ljubezen je ljubosumna; ni zadovoljna, če človek ob srečanju z njo postavlja pogoje: nestrpno čaka, da se damo v celoti, da v srcu ne ohranjamo temačnih skrivališč, do katerih ne moreta priti zadovoljstvo in veselje milosti in nadnaravnih darov. Morda boste pomislili: odgovoriti “da” na to izključno ljubezen — ali to morda ne pomeni izgube svobode?

S pomočjo Gospoda, ki v tem trenutku molitve zavzema prvo mesto, in z njegovo lučjo upam, da nam bo — vam in meni — to postalo še bolj jasno. Vsak od nas je že kdaj izkusil, da služenje Kristusu, našemu Gospodu, prinaša bolečino in težavno delo. Če bi zanikali to resničnost, bi to pomenilo, da se nismo srečali z Bogom. Ko pride ta bolečina, zaljubljena duša ve, da je le minljiv vtis in kmalu odkrije, da je teža lahka in breme prijetno, saj ga na svojih ramah nosi On, tako kakor je objel les križa, ko je šlo za našo večno srečo. Toda obstajajo ljudje, ki tega ne razumejo, ki se uprejo Stvarniku — to je nemočen, beden, žalosten upor — in slepo ponavljajo nekoristno pritožbo proti Gospodu in njegovemu Maziljencu, ki jo povzema psalm: pretrgajmo njune spone, njune vezi vrzimo s sebe. Upirajo se proti temu, da bi z junaškim molkom, z naravnostjo, brez blišča in brez pritoževanja izpolnjevali naporno delo vsakega dne. Ne razumejo, da božja volja tudi takrat, ko se pojavi v odtenkih bolečine in z zahtevnostjo, ki rani, natančno sovpada s svobodo, ki prebiva le v Bogu in v njegovih načrtih.

To so duše, ki s svojo svobodo postavljajo zapreke. Moja svoboda, moja svoboda! Imajo jo, a ji ne sledijo; gledajo vanjo, kot lončenega malika jo postavijo v svoj ozkosrčni razum. To naj bi bila svoboda? Kaj pridobijo iz tega bogastva brez neke resne zavezanosti, ki bi usmerjala vse njihovo bivanje? Takšno obnašanje nasprotuje človeku lastnemu položaju in plemenitosti. Manjka smer, jasna pot, ki oblikuje korake na zemlji: te duše, s katerimi ste se že srečali tako vi kakor jaz, se bodo kasneje pustile premagati otročji nečimrnosti, sebični nadutosti, čutnosti.

Njihova svoboda se izkaže za nerodovitno ali pa daje preziranja vredne sadove, tudi s človeškega vidika. Kdor — s polno svobodo! — ne izbere pravilnih meril za svoje ravnanje, bo prej ali slej dopustil, da drugi upravljajo z njim, živel bo v lenobnosti kakor zajedavec, odvisen od tega, kar določajo drugi. Pustil bo, da ga premetava vsak veter, in vedno bodo drugi odločali namesto njega. Oblaki brez vode so, ki jih mimo odpihnejo vetrovi; drevesa, še na pozno jesen brez sadežev, dvakrat usahla, izkoreninjena, čeprav se skrivajo za nenehnim govoričenjem, za blažili, s čimer poskušajo prikriti pomanjkanje značaja, poguma in dostojanstva.

Toda nihče me ne sili, nenehno ponavljajo. Nihče? Vsi izvajajo prisilo nad to navidezno svobodo, ki si ne upa odgovorno sprejeti posledic svobodnega, osebnega ravnanja. Kjer ni ljubezni do Boga, nastane praznina v osebni in odgovorni uporabi lastne svobode: tam je — razen na videz — vse prisila. Neodločnež, omahljivec je kakor mehka snov, na milost in nemilost prepuščena okoliščinam; vsakdo jo oblikuje, kakor se mu zahoče, predvsem pa ga obvladujejo strasti in najslabša nagnjenja narave, ranjene zaradi greha.

Spomnite se na priliko o talentih. Tisti služabnik, ki je prejel samo enega, bi kakor njegovi soslužabniki lahko poskrbel za njegovo dobro naložbo in uporabil sposobnosti, ki jih je imel. In kaj se je odločil? Strah ga je bilo, da bi ga izgubil. Dobro. Toda potem? Zakopal ga je! In to ne obrodi sadú.

Ne pozabimo tega primera bolestnega strahú pred pošteno uporabo sposobnosti za delo, razuma, volje, celega človeka. Videti je, da ta nesrečnik trdi: Zakopal ga bom, moja svoboda pa bo ostala na varnem! Ne. Njegova svoboda se je naravnala k nečemu zelo konkretnemu: k najrevnejši in najbolj pusti hladnosti. Izbral je, ker mu ni preostalo nič drugega, kakor da se odloči: toda izbral je slabó.

Nič ni napačnejšega kakor postavljati svobodo v nasprotje z izročitvijo, saj izročitev nastopi kot posledica svobode. Poglejte, kadar se mati iz ljubezni žrtvuje za svoje otroke, se je odločila: in glede na mero njene ljubezni se bo tako izražala njena svoboda. Če je ta ljubezen velika, postane svoboda rodovitna, in dobrobit otrok izhaja iz te blagoslovljene svobode, ki zahteva izročitev, iz te blagoslovljene izročitve, ki je prav svoboda.

Toda ko dosežemo, kar ljubimo z vso dušo, ne bomo več iskali. Ali je svoboda izginila? me boste vprašali. Zagotavljam vam, da je svoboda takrat bolj učinkovita kot kdajkoli prej; ljubezen se namreč ne zadovolji z rutinskim izpolnjevanjem in ne gre skupaj z naveličanostjo ali apatijo. Ljubiti pomeni vsak dan ponovno začeti služiti z deli ljubezni.

Ponavljam in v vsakogar bi rad z ognjem vtisnil tole: svoboda in izročitev si ne nasprotujeta, temveč se vzajemno podpirata. Svoboda se lahko izroči samo iz ljubezni; drugega načina ne vidim. To ni bolj ali manj posrečena besedna igra. V prostovoljni izročitvi, v vsakem trenutku tega predanega posvečanja svoboda prenavlja ljubezen in prenovitev pomeni biti nenehno mlad, velikodušen, zmožen velikih idealov in velikih žrtev. Spomnim se, da sem se razveselil, ko sem izvedel, da v portugalščini mladim rečejo os novos. In to tudi so. To anekdoto vam pripovedujem, ker sem dopolnil že precej let, toda ko pred oltarjem molim k Bogu mojega veselja in moje radosti, se počutim zelo mlad in vem, da se nikoli ne bom imel za starega; če namreč ostanem zvest mojemu Bogu, me bo ljubezen nenehno poživljala; kakor orlu se bo obnavljala moja mladost.

Iz ljubezni do svobode se zvežemo. Edino napuh tem vezem pripisuje težo verige. Resnična ponižnost, katere nas uči Tisti, ki je krotak in v srcu ponižen, nam kaže, da je njegov jarem prijeten in breme lahko: jarem je svoboda, jarem je ljubezen, jarem je edinost, jarem je življenje, ki nam ga je On pridobil na križu.

Ko v letih svojega duhovništva — ne bom rekel, da učim, temveč kričim o svoji ljubezni do osebne svobode, pri nekaterih opazim gesto nezaupanja, kot bi sumili, da obramba svobode predstavlja nevarnost za vero. Naj se pomirijo ti bojazljivci. Napad na vero predstavlja izključno napačna razlaga svobode: brez kakršnegakoli cilja, brez objektivnega merila, brez zakona, brez odgovornosti, z eno besedo: razbrzdanost. Na žalost je to tisto, kar zagovarjajo nekateri; taka zahteva pa dejansko pomeni napad na vero. Zato ni pravilno, če govorimo o svobodi posameznikove vesti v pomenu, ki vrednoti kot pozitivno moralno kategorijo to, da človek zavrne Boga. Spomnili smo že, da se lahko upremo Gospodovim odrešenjskim načrtom; zmožni smo, toda ne smemo tega storiti. In če bi nekdo premišljeno zavzel tako držo, bi grešil zaradi prelomitve prve in temeljne božje zapovedi: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo.

Jaz z vsemi svojimi močmi branim svobodo vseh vesti, ki izraža, da nikomur ni dovoljeno preprečiti drugemu človeku, da bi častil Boga. Treba je spoštovati zakonito hrepenenje po resnici: človeško bitje ima resno obveznost, da išče Gospoda, da ga spozna in ga časti, toda nihče na zemlji si ne bi smel dovoliti vsiljevati bližnjemu, naj prakticira vero, ki je le-ta nima. Prav tako si nihče ne sme prilastiti pravice, da škoduje tistemu, ki je vero prejel od Boga.

Naša sveta mati Cerkev se je vedno izrekala za svobodo in zavračala sleherni fatalizem, naj bo starodaven ali novejši. Pokazala je, da je vsak človek gospodar svoje usode, za dobro ali za slabo: tisti, ki se niso ločili od dobrega, bodo šli v večno življenje; tisti, ki so delali zlo, v večni ogenj. Vedno nas presune ta velikanska sposobnost — tvoja in moja, od vseh nas — ki hkrati razodeva znamenje naše plemenitosti. “Greh je do tolikšne mere prostovoljno zlo, da nikakor ne bi bil greh, če ne bi imel svojega začetka v volji: ta trditev uživa tolikšno očitnost, da se z njo strinja tisto malo modrecev in veliko nevednežev, ki naseljujejo svet.”

Ponovno povzdignem svoje srce v zahvalo Bogu, mojemu Gospodu, ker mu nič ni preprečevalo, da bi nas ustvaril brezhibne, z nepremagljivo naravnanostjo k dobremu, ki se ji ne bi mogli upreti, toda “presodil je, da bodo njegovi služabniki boljši, če mu bodo služili svobodno.” Kako velika je ljubezen, usmiljenje našega Očeta! Ob tej resničnosti njegovih božjih norosti do otrok si želim imeti tisoč ust, tisoč src, še več, da bi lahko živel v nenehnem slavljenju Boga Očeta, Boga Sina, Boga Svetega Duha. Pomislite: Vsemogočni, tisti, ki s svojo previdnostjo vlada vesolju, ne želi prisiljenih služabnikov, raje ima svobodne otroke. Čeprav se zaradi padca prvega para rodimo proni ad peccatum, nagnjeni h grehu, je v dušo vsakega od nas položil iskro njegove neskončne modrosti, da nas privlači dobro in da hrepenimo po trajnem miru. In vodi nas do razumevanja, da je resnico, srečo in svobodo mogoče doseči le, ko si prizadevamo, da bi v nas vzklilo to seme večnega življenja.

Možnost, da Bogu odgovori “ne”, da zavrne ta začetek nove in dokončne sreče, je ostala v rokah človeka. Toda če dela tako, ni več otrok in se spremeni v sužnja. “Vsaka stvar je tisto, kar ji pritiče glede na njeno naravo; zato, ko začne iskati nekaj tujega, ne deluje v skladu s tem, kar je, temveč deluje zaradi tujega nagiba; in to je suženjsko. Človek je po naravi razumski. Ko se ravna po svojem razumu, ravna v skladu z njemu lastnim delovanjem, kot to, kar je: in to je lastno svobodi. Ko greši, ravna zunaj razuma, in takrat se pusti voditi nagibu nečesa drugega, podvržen je mejam tujega, in zato je vsak, ki dela greh, suženj greha (Jn 8,34).”

Dovolite mi, da vztrajam na tem; zelo jasno je in o tem se lahko pogosto prepričamo v naši okolici ali pa pri nas samih: nihče ne uide kakšni obliki suženjstva. Nekateri padajo na kolena pred denarjem, drugi častijo moč, spet drugi relativno mirnost skepticizma, nekateri v čutnosti odkrijejo svoje zlato tele. In enako se dogaja s plemenitimi stvarmi. Garamo za nek podvig večjih ali manjših razsežnosti, v uresničevanju nekega znanstvenega, umetniškega, literarnega, duhovnega dela. Če se vlaga veliko truda, če obstaja resnično velika ljubezen, potem tisti, ki se izroči, živi kot suženj in se z veseljem posveča služenju za smoter njegovega dela.

Suženjstvo zaradi suženjstva; če v vsakem primeru moramo služiti, je torej — če priznamo ali ne — suženjstvo človeška resničnost, in nič ni boljšega kot vedeti, da smo zaradi ljubezni sužnji Boga. V tistem trenutku namreč prenehamo biti sužnji in postanemo prijatelji, otroci. In tukaj se pokaže razlika: s poštenimi svetnimi opravili se spopadamo z enako strastjo, z enako vnemo kot ostali, toda z mirom globoko v duši; veselo in vedro tudi v težavah, ker ne polagamo svojega zaupanja v to, kar je minljivega, temveč v tisto, kar ostane za vedno, nismo otroci dékle, ampak svobodne.

Od kod nam ta svoboda? Od Kristusa, našega Gospoda. To je svoboda, s katero nas je odrešil On. Zato uči: Če vas torej Sin osvobodi, boste zares svobodni. Kristjani nimamo potrebe, da bi si od kogarkoli izposojali resnični pomen tega daru, ker je krščanska svoboda edina, ki odrešuje človeka.

Rad govorim o pustolovščini svobode, kajti tako se odvija vaše in moje življenje. Svobodno — kakor otroci, vztrajam, ne kakor sužnji — gremo po stezi, ki jo je Gospod začrtal vsakemu izmed nas. To sproščenost gibanja okušamo kot darilo od Boga.

Svobodno, brez kakršnekoli prisile, ker mi je tako všeč, se odločim za Boga. In obvežem se, da bom služil, da bom spreminjal svoje življenje v razdajanje drugim zaradi ljubezni do mojega Gospoda Jezusa. Ta svoboda me spodbuja k vzklikanju, da me nič na zemlji ne bo ločilo od Kristusove ljubezni.

“Bog je na začetku ustvaril človeka in ga pustil oblasti lastne odločitve (Sir 15,14). To se ne bi zgodilo, če ne bi imel svobodne izbire.” Pred Bogom smo odgovorni za vsa naša svoboda dejanja. Tu ni prostora za anonimnost; človek se nahaja pred svojim Gospodom in v svoji volji se mora odločiti, ali bo živel kot prijatelj ali kot sovražnik. Tako se začne pot notranjega boja, ki je podvig za vse življenje, kajti dokler traja naše zemeljsko potovanje, nihče ne doseže polnosti svoje svobode.

Naša krščanska vera nas vodi, da vsem zagotavljamo okolje svobode, začenši z izogibanjem vsakršni zavajajoči prisili ob predstavljanju vere. “Če nas privlečejo h Kristusu, verujemo, ne da bi to hoteli; uporablja se nasilje, ne pa svoboda. Človek lahko proti svoji volji vstopi v Cerkev; proti svoji volji se lahko približa oltarju; ne da bi to hotel, lahko prejme zakrament. Toda veruje lahko samo tisti, ki to hoče.” In očitno je, da je po dopolnjeni starosti razumnosti potrebna osebna svoboda, da bi vstopili v Cerkev in odgovorili na nenehne klice, ki nam jih namenja Gospod.

V priliki o povabljenih na gostijo hišni gospodar, potem ko izve, da so se nekateri od povabljenih na slavje opravičevali z neutemeljenimi izgovori, ukaže služabniku: Pojdi na pota in vzdolž ograj in prisili ljudi, naj vstopijo, da se napolni moja hiša. Ali ni to prisila? Ali ni to uporaba nasilja proti zakoniti svobodi vsake vesti?

Če premišljujemo evangelij in se poglobimo v Jezusove nauke, ne bomo zmotno zamenjevali tega ukaza s prisilo. Poglejte, na kakšen način Kristus vedno daje razumeti: Če hočeš biti popoln, če kdo hoče hoditi za menoj. Ta compelle intrare ne vključuje niti fizičnega niti moralnega nasilja: odseva moč krščanskega zgleda, ki v svojem ravnanju izraža božjo moč: “Poglejte, kako privlači Oče: s svojim učenjem razveseljuje in ne vsiljuje nujnosti. Tako privlači k sebi.”

Kadar občutimo to vzdušje svobode, je moč jasno razumeti, da delati slábo ni osvoboditev, temveč suženjstvo. “Kdor greši proti Bogu, ohrani svobodno voljo v smislu osvobojenosti od prisile, izgubil pa jo je v smislu osvobojenosti od krivde.” Morda dokaže, da je ravnal v skladu s svojim izborom, ni pa uspel izraziti glasú resnične svobode, saj je postal suženj tega, za kar se je odločil; odločil pa se je za najslabše, za odsotnost Boga, in tam ni svobode.

Ponavljam vam: ne sprejemam nobenega drugega suženjstva kakor suženjstvo božji ljubezni. To pa zato, ker je — kot sem vam povedal že ob drugih priložnostih — vera največji upor človeka, ki ne prenaša tega, da bi živel kot žival, ki ni zadovoljen in ni miren, če se ne obrača k svojemu Stvarniku in ga ne pozna. Hočem, da ste uporniški, osvobojeni slehernih vezi, ker hočem — Kristus hoče! — da ste božji otroci. Suženjstvo ali božje otroštvo: tukaj je dilema našega življenja. Ali božji otroci ali sužnji napuha, čutnosti, tega tesnobnega egoizma, s katerim se otepajo tolike duše.

Božja ljubezen označuje pot resnice, pravičnosti, pot dobrega. Ko se odločimo odgovoriti Gospodu: Moja svoboda je zate, smo osvobojeni vseh verig, ki so nas priklepale na nepomembne reči, na neumne skrbi, na ozkosrčne ambicije. In svobodo — neprecenljivi zaklad, dragoceni biser, ki bi ga bilo škoda metati živalim, v celoti uporabljamo za to, da se učimo delati dobro.

To je veličastna svoboda božjih otrok. Kristjani, ki so spričo razpuščenosti tistih, ki niso sprejeli božje besede, v svojem vedenju boječi, zadržani ali pa jim zavidajo — bi dokazali, da imajo bedno predstavo o naši veri. Če zares izpolnjujemo Kristusovo postavo — če se trudimo, da bi jo izpolnjevali, kajti ne bo nam vedno uspelo — bomo odkrili, da smo obdarjeni s čudovito odločnostjo duha, ki ji ni treba nekje drugje iskati pomena najpopolnejšega človeškega dostojanstva.

Naša vera ni breme niti omejitev. Kako revno predstavo o krščanski resnici bi pokazal, kdor bi razmišljal tako! Ko se odločimo za Boga, ne izgubimo ničesar, temveč pridobimo vse: kdor za ceno svoje duše najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.

Potegnili smo zmagovalno karto, ki prinaša glavno nagrado. Ko nam nekaj preprečuje, da bi to jasno videli, preiščimo notranjost svoje duše: morda v nas obstaja premalo vere, premalo osebnega odnosa z Bogom, premalo življenja molitve. Prositi moramo Boga, po posredovanju njegove in naše Matere, naj v nas poveča njegovo ljubezen, naj nam dá izkusiti sladkost njegove navzočnosti; kajti le tedaj, ko ljubimo, je mogoče priti k najpolnejši svobodi: ko nočemo nikoli, v vsej večnosti nikoli zapustiti cilja naše ljubezni.