Veseli del

Ne pozabi, prijatelj moj, da smo otroci. Devica sladkega imena, Marija, je zbrana v molitvi.

Ti si lahko v tisti hiši, kar želiš: prijatelj, služabnik, radovednež, sosed … — Jaz si v tem trenutku ne drznem biti nihče. Skrijem se za teboj in začuden opazujem prizor:

Nadangel predaja svoje oznanilo …

Quomodo fiet istud, quoniam virum non cognosco? — Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža? (Lk 1, 34)

Glas naše Matere kot nasprotje prebudi v meni spomine na vso človeško nečistost … tudi mojo.

Kako potem sovražim tiste bedne zemeljske nizkotnosti! … Kakšni sklepi!

Fiat mihi secundum verbum tuum. — Zgôdi se mi po tvoji besedi. (Lk 1, 38) Ob očarljivosti teh deviških besed je Beseda postala meso.

Prva desetka se bliža h koncu … Še imam čas, da prej kot katerikoli smrtnik rečem svojemu Bogu: Jezus, ljubim te.

Zdaj, otrok in prijatelj, se lahko znajdeš že kar sam. — Z veseljem spremljaj Jožefa in Marijo in spoznal boš izročilo Davidove hiše:

Slišal boš govoriti o Elizabeti in Zahariju, dotaknila se te bo najčistejša Jožefova ljubezen in vsakokrat, ko bosta omenila Dete, ki se bo rodilo v Betlehemu, ti bo srce začelo biti močneje …

Hitimo v gričevje, v mesto na Judovem. (Lk 1, 39)

Prispeli smo. — To je hiša, v kateri se bo rodil Janez, Krstnik. — Elizabeta hvaležna vzklika materi svojega Odrešenika: Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! — Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? (Lk 1, 42-43)

Krstnik poskoči v njenem telesu … (Lk 1, 41) — Marijina ponižnost se izlije v magnificat … — Ti in jaz, ki sva — ki sva bila — prevzetneža, pa obljubiva, da bova ponižna.

Razglašen je bil odlok cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. Zato mora vsakdo v kraj, od koder izvira njegov rod. — Ker je Jožef iz Davidove hiše in rodbine, gre z Devico Marijo iz Nazareta v judejsko mesto, imenovano Betlehem. (Lk 2, 1-5)

In v Betlehemu se rodi naš Bog: Jezus Kristus! — Zanj ni prostora v gostišču, ampak v hlevu. — Njegova mati ga povije v plenice in položi v jasli. (Lk 2, 7)

Mraz. — Uboštvo. — Jožefov služabniček sem. — Kako dober je Jožef! — Z menoj ravna kot oče s svojim sinom. — Celo odpusti mi, če vzamem Dete v svoje roke in ga ure in ure nagovarjam s sladkimi in gorečimi besedami! …

Poljubim ga — poljubi ga še ti — ter plešem in mu pojem in ga imenujem Kralj, Ljubezen, moj Bog, moj Edini, moje Vse! … Kako čudovito je Dete … in kako kratka je desetka!

Ko se dopolnijo dnevi očiščevanja matere po Mojzesovi postavi, je treba iti z Detetom v Jeruzalem, da ga darujejo Gospodu. (Lk 2, 22)

Tokrat boš ti, prijatelj moj, tisti, ki nosi košarico z grlicama … — Glej! Ona — Brezmadežna — se podvrže postavi, kot da bi bila nečista.

Se boš preko tega zgleda naučil, nespametni otrok, izpolnjevati sveto božjo postavo, kljub vsem osebnim žrtvam?

Očistiti se! Ti in jaz pa zares potrebujeva očiščenje! — Zadoščevanje, nad zadoščevanjem pa Ljubezen. — Ljubezen, ki naj izžge nesnago naših duš, ki naj z božjimi plameni vžge bedo naših src.

Pravičen in bogaboječ človek, ki je po navdihu Svetega Duha prišel v tempelj — bilo mu je razodeto, da ne bo umrl, dokler ne vidi Kristusa —, vzame Mesija v naročje in mu reče: Sedaj, Gospod, sedaj odpuščaš svojega služabnika v miru iz tega sveta, po svoji besedi … saj so moje oči videle Odrešenika. (Lk 2, 25-30)

Kje je Jezus? — Marija, Otrok! … Kje je?

Marija joka. — Zaman sva ti in jaz tekla od ene skupine do druge, od karavane do karavane: niso ga videli. — Jožef, po tem, ko se je zaman trudil zadrževati solze, joka tudi on … In ti … in jaz.

Ker sem okoren služabniček, bridko jokam in tožim nebu in zemlji …, za tistikrat, ko sem Ga izgubil po lastni krivdi in nisem jokal.

Jezus, da bi Te nikdar več ne izgubil … Takrat nas združujeta sramota in bolečina, kakor nas je združil greh, in . iz globine našega bitja prihajajo vzdihi globokega kesanja in goreče besede, ki jih pero ne more in ne sme zapisati.

Ko pa se potolaživa ob veselju, ker sva našla Jezusa — tri dni ga ni bilo! — sredi razprave z učitelji Izraela (Lk 2, 46), bo v tvoji in moji duši ostala globoko vtisnjena dolžnost, da zapustiva svoje domače, da bi služila nebeškemu Očetu.