Seznam točk

Ti dnevi, si mi dejal, so bili bolj veseli kot kdajkoli. — In odgovoril sem ti brez oklevanja: Zato ker “si živel” malo bolj predano kot ponavadi.

Odkar si mu rekel “da”, se s časom spreminja barva obzorja — vsak dan je lepše —, ki se blešči vedno svetleje in obsežneje. Vendar moraš še naprej govoriti “da”.

Pomladil si se! Zares, opažaš, da te je stik z Bogom v kratkem času vrnil v preprosto in srečno dobo mladosti, celo v gotovost in radost duhovnega otroštva — brez otročarij … Ozreš se naokrog in ugotoviš, da se drugim dogaja ravno to: minevajo leta od njihovega srečanja z Gospodom in skupaj z zrelostjo se krepita neizbrisna mladost in veselje. Ne izgledajo mladi, temveč so mladi in veseli!

To dejstvo notranjega življenja duše privlači, utrjuje in prevzame. Dnevno se za to zahvaljuj “ad Deum qui laetificat iuventutem” — Bogu, ki tvojo mladost navdaja z veseljem.

Božja milost ti ne manjka. Tako da, če se odzoveš, nimaš razloga za negotovost.

Zmagoslavje je odvisno od tebe: tvoja srčnost in tvoj zagon — združena z milostjo — sta več kot zadosten razlog za optimizem nekoga, ki ima zmago zagotovljeno.

Morda si bil včeraj eden izmed tistih ljudi, zagrenjenih v svojih sanjah, prevaranih v svojih človeških ambicijah. Danes, odkar je On vstopil v tvoje življenje — hvala, moj Bog! —, se smeješ in poješ ter poneseš nasmeh, ljubezen in srečo, kamorkoli greš.

Zahvali se Bogu, ker si srečen, v globokem veselju, ki ne zna biti hrupno.

Z Bogom, sem si mislil, se mi vsak dan zdi bolj privlačen. Živim po “koščkih”. Enkrat zaznam veličastnost kakšne podrobnosti; drugič odkrijem obzorje, ki ga prej nisem opazil … Če bo šlo tako naprej, ne vem, kaj se bo zgodilo čez čas.

Nato sem opazil, da mi On zagotavlja: Vsak dan bo večje tvoje zadovoljstvo, ker se boš bolj in bolj poglabljal v božansko pustolovščino, v tako velik “zaplet”, v katerega sem te spravil. In ugotovil boš, da te Jaz ne zapustim.

Veselje je posledica izročitve. Potrjuje se ob vsakem obratu okrog črpalnega kolesa.

Kakšno nespremenljivo veselje ti vzbuja tvoja izročitev Bogu! … In kolikšna mora biti tvoja skrb in kolikšno hrepenenje, da bi bili vsi deležni tvojega veselja!

Odločil si se, bolj zaradi razmisleka kot iz gorečnosti in navdušenja. Čeprav si si želel čustev, ni bilo prostora zanje: izročil si se, ko si se prepričal, da tako hoče Bog.

In od tistega trenutka nisi več “občutil” nobenega resnega dvoma; pač pa mirno, vedro veselje, ki na trenutke kar prekipeva. Tako Bog poplača drznost ljubezni.