Seznam točk

Izročitev je prvi korak na poti daritve, veselja, ljubezni, združenja z Bogom. — In tako se vse življenje napolni z neko blaženo norostjo, ki najde srečo tam, kjer človeški razum ne vidi drugega kot zanikanje, trpljenje, bolečino.

Nihče ni srečen na zemlji, dokler se za to ne odloči. Tako poteka pot: trpljenje — po krščansko! —, križ; božja volja, ljubezen; sreča tukaj in potem za vekomaj.

Prosil si Gospoda, naj te pusti malo trpeti zanj. Toda potem ko pride bolečina v tako človeški, tako normalni obliki — družinske težave in problemi …, ali tistih tisoč drobnarij običajnega življenja —, takrat v ozadju tega le stežka vidiš Kristusa.

— Odpri poslušno svoje roke tistim žebljem … in tvoja bolečina se bo spremenila v veselje.

Ne pritožuj se, če trpiš. Brusi se tisti kamen, ki ga cenijo, tisti, ki je kaj vreden.

Te boli? — Pusti se zgladiti, kajti Bog te je vzel v svoje roke kakor diamant … Navadnega kremena se ne obdeluje tako.

Tisti, ki strahopetno bežijo pred trpljenjem, imajo nekaj snovi za premišljevanje, ko vidijo, s kakšnim navdušenjem druge duše objamejo bolečino.

Ni malo moških in žensk, ki znajo krščansko trpeti. Posnemajmo njihov zgled.

Tarnaš? … In mi razlagaš, kakor da bi imel prav: En zbodljaj! … In še eden! …

— Vendar ne dojameš, da je neumno biti presenečen, če je med vrtnicami tudi trnje?

Dovoli mi, da ti kot doslej še nadalje govorim v zaupnosti: dovolj mi je pred seboj imeti križ, da si ne upam govoriti o svojem trpljenju … In brez pomislekov dodam, da sem trpel veliko, a vedno z veseljem.

Za božjega otroka so nasprotovanja in obrekovanja to, kar so za vojaka rane, ki jih je utrpel na bojnem polju.

Žrtev, žrtev! — Res je, da hoja za Jezusom Kristusom — to je rekel On — pomeni nositi križ. Vendar nerad poslušam duše, ki ljubijo Kristusa, kadar toliko govorijo o križih in odpovedih; kajti, kjer je ljubezen, je žrtev prijetna — četudi je težka — in križ je sveti Križ.

— Dušo, ki zna ljubiti in se tako izročiti, navda veselje in mir. Čemu potem vztrajati pri “žrtvi”, kakor da bi iskal tolažbe, če pa te Kristusov Križ — ki je tvoje življenje — osrečuje?

Koliko nevrastenije in histerije bi odstranili, če bi — s katoliškim naukom — učili ljudi resnično živeti kot kristjani: da bi ljubili Boga in znali sprejemati nasprotovanja kot blagoslov, poslan iz njegovih rok!

To je velika krščanska revolucija: spremeniti bolečino v plodovito trpljenje, iz slabega narediti dobro. Hudiču smo odvzeli to orožje … in z njim osvajamo večnost.

Ob misli na vse, kar bo v tvojem življenju ostalo brez vrednosti, ker ni bilo izročeno Bogu, bi se moral počutiti kot skopuh: hrepeneč po tem, da bi vse pobral, da tudi nobene bolečine ne bi pustil neizkoriščene. — Če namreč človeka spremlja bolečina, kaj je drugega kot neumnost, če jo zapravi?