Seznam točk

“Vsi ste tako veseli, da človek tega ne bi pričakoval,” sem slišal pripomniti.

Od daleč prihaja hudičevo prizadevanje Kristusovih sovražnikov, ki neutrudno godrnjajo, da so Bogu predani ljudje “čemerni”. In žal jim nekateri izmed tistih, ki želijo biti “dobri”, pritrjujejo s svojimi “žalostnimi krepostmi”.

— Zahvaljujemo se ti, Gospod, ker si hotel uporabiti naša nadvse vesela življenja, da bi izbrisal to lažno karikaturo.

— Prosim te tudi, da tega ne bi pozabili.

Naj nihče na tvojem obrazu ne bere žalosti niti bolečine, kadar boš po svetu širil prijetni vonj svoje žrtve: božji otroci morajo biti vedno sejalci miru in veselja.

Veselje božjega moža, božje žene, mora biti prekipevajoče: vedro, nalezljivo, privlačno …; skratka, biti mora tako nadnaravno, tako prenosljivo in tako naravno, da še druge pritegne na krščanska pota.

“Zadovoljen?” — Nad tem vprašanjem sem se zamislil.

— Niso še odkrili besed, ki bi izrazile vse, kar človek občuti — v srcu in volji —, ko se zave, da je božji otrok.

Božič. Pišeš mi: “Ob svetem pričakovanju Marije in Jožefa tudi jaz nestrpno pričakujem Dete. Kako srečen bom v Betlehemu! Slutim, da me bo prevzelo veselje brez meja. Da! In z Njim se hočem znova roditi tudi jaz …”

— Ko bi se le uresničila ta tvoja želja!

Nekateri ves čas živijo v zagrenjenosti. Vse jih vznemirja. Zaspijo v fizični obsedenosti: saj bo ta edini beg zanje le kratkotrajen. Zbudijo se s sovražnim in malodušnim vtisom, da imajo spet nov dan pred seboj.

Mnogi so pozabili, da nas je Gospod postavil na ta svet kot na prehod proti večni sreči; in ne pomislijo na to, da jo bodo mogli doseči le tisti, ki po zemlji hodijo z veseljem božjih otrok.

Izredno srečen si. Včasih, ko se zaveš, da kak božji otrok Boga zapusti, občutiš — sredi svojega intimnega miru in veselja — ljubečo bolečino, grenkobo, ki ne razburja niti ne vznemirja.

— Dobro, toda … uporabi vsa človeška in nadnaravna sredstva zato, da bo reagiral … in z gotovostjo zaupaj v Jezusa Kristusa! Tako se vode vselej vrnejo v svojo strugo.