Seznam točk

Izročitev je prvi korak na poti daritve, veselja, ljubezni, združenja z Bogom. — In tako se vse življenje napolni z neko blaženo norostjo, ki najde srečo tam, kjer človeški razum ne vidi drugega kot zanikanje, trpljenje, bolečino.

Kako smešno se obnašamo ubogi ljudje, kadar znova in znova Gospodu odrekamo malenkosti! Mineva čas, stvari začnejo kazati svoj pravi obraz … in rodi se občutek sramu in bolečina.

Preživljaš dneve radosti, dušo navdaja sonce in barvitost. A čudna reč, razlogi za tvoje veselje so prav tisti, ki so ti prej jemali pogum!

Tako kot vedno: vse je odvisno od zornega kota. — “Laetetur cor quaerentium Dominum!” — kadar človek išče Gospoda, srce vselej kipi od veselja.

Kakšna razlika med tistimi ljudmi, ki so brez vere, žalostni, omahujoči zaradi svojega praznega bivanja, kakor vetrnica izpostavljeni “spremenljivosti” okoliščin, in med zaupljivim življenjem nas kristjanov, ki je veselo, trdno, čvrsto zaradi poznavanja in popolnega prepričanja v naš nadnaravni cilj!

Z Bogom, sem si mislil, se mi vsak dan zdi bolj privlačen. Živim po “koščkih”. Enkrat zaznam veličastnost kakšne podrobnosti; drugič odkrijem obzorje, ki ga prej nisem opazil … Če bo šlo tako naprej, ne vem, kaj se bo zgodilo čez čas.

Nato sem opazil, da mi On zagotavlja: Vsak dan bo večje tvoje zadovoljstvo, ker se boš bolj in bolj poglabljal v božansko pustolovščino, v tako velik “zaplet”, v katerega sem te spravil. In ugotovil boš, da te Jaz ne zapustim.

Ne bodite duše ozkih poti, mladoletni moški ali ženske, kratkovidni, nezmožni zaobjeti naše nadnaravno krščansko obzorje kot božji otroci. Bog in drznost!

Ko sva se pogovarjala, je zatrjeval, da noče nikdar zapustiti koče, v kateri živi, ker raje prešteva tramove “svoje” izbe kakor zvezde neba.

— Mnogo je takih, ki so nezmožni pustiti ob strani svoje majhne stvari, da bi dvignili oči proti nebu. Čas je že, da pridobijo pogled večje širine!

Zdi se laž, da je mogoče biti tako srečen na tem svetu, kjer se mnogi trudijo živeti žalostno, ker se ženejo za svojo sebičnostjo, kakor da bi se vse končalo tu spodaj!

— Ti ne bodi eden od njih …, prečiščuj se v vsakem trenutku!

Uboga se z ustnicami, s srcem in z razumom. — Ne uboga se človeka, temveč Boga.

Naj ti bo tole v poduk. — Tistemu plemenitemu možu, učenemu in trdnemu, sem ob neki znameniti priložnosti omenil, kako je zaradi obrambe neke svete zadeve, ki so jo izpodbijali “dobri”, tvegal — bil je na tem, da ga izgubi — visok položaj v svetu. — Z glasom, polnim človeške in nadnaravne resnobe, ki je preziral zemeljske časti, mi je odvrnil: “To, kar tvegam, je moja duša.”

Ko človek jasno pomisli na zemeljske bede in temu obzorju nasproti postavi bogastvo življenja s Kristusom, po mojem mnenju ne najde druge besede, ki bi — na nedvoumen način — označevala pot, ki jo ljudje izbirajo: neumnost, neumnost, neumnost.

Ne gre za to, da bi se večina ljudi zmotila; dogaja se nam nekaj precej hujšega: smo popolni bedaki.

Vnesi mnogo nadnaravnega pogleda v vse podrobnosti svojega običajnega življenja, sem ti svetoval. In takoj sem dodal: sožitje ti ves dan ponuja mnogo priložnosti.