Seznam točk

Grozljiva je škoda, ki jo lahko povzročimo, če se prepustimo strahu ali sramežljivosti, da bi se pokazali kot kristjani v običajnem življenju.

Zdelo se je, da je popolnoma odločen …; toda ko je v roko vzel pero, da bi prekinil s svojo zaročenko, je zmagala neodločnost in pošel mu je pogum. Zelo človeško in razumljivo, so dejali drugi. Očitno, po mnenju nekaterih, zemeljske ljubezni ne spadajo k temu, kar je treba zapustiti, da bi popolnoma sledili Kristusu, kadar On to zahteva.

Bodimo dovolj pogumni, da javno in nenehno živimo v skladu z našo sveto vero.

Dolžnost vsakega kristjana je prinašati mir in srečo v različna okolja sveta, v trdnem in veselem križarskem pohodu, ki zgane celo uvela in trhla srca ter jih povzdigne proti Njemu.

Če v kali zatreš kakršnokoli znamenje zavisti in če se iskreno veseliš ob uspehih drugih, ne boš izgubil veselja.

Tisti prijatelj me je ogovoril: “Povedali so mi, da si zaljubljen.” — Zelo sem bil presenečen in na misel mi je prišlo samo to, da ga vprašam po izvoru te novice.

Priznal mi je, da je to razbral v mojih očeh, ki so sijale od veselja.

Kakšen je bil veseli Jezusov pogled! Isti pogled, ki sije v očeh njegove Matere, ki ne more zadrževati veselja — “Magnificat anima mea Dominum!” — in njena duša slavi Gospoda, odkar ga nosi v sebi in ob sebi.

O Mati! Naj se tako kot ti veselimo, da smo z Njim in Ga imamo.

Ne bodite duše ozkih poti, mladoletni moški ali ženske, kratkovidni, nezmožni zaobjeti naše nadnaravno krščansko obzorje kot božji otroci. Bog in drznost!

Drznost ni neprevidnost, niti nepremišljena vratolomnost, niti preprosta smelost.

Drznost je srčnost, kardinalna krepost, potrebna za življenje duše.

Odločil si se, bolj zaradi razmisleka kot iz gorečnosti in navdušenja. Čeprav si si želel čustev, ni bilo prostora zanje: izročil si se, ko si se prepričal, da tako hoče Bog.

In od tistega trenutka nisi več “občutil” nobenega resnega dvoma; pač pa mirno, vedro veselje, ki na trenutke kar prekipeva. Tako Bog poplača drznost ljubezni.

Prebral sem pregovor, zelo razširjen v nekaterih deželah: “Svet je od Boga, Bog pa ga daje v najem pogumnim,” in to mi je dalo misliti.

— Kaj čakaš?

Nisem apostol, kot bi moral biti. Sem … boječnež.

— Ali nisi morda plašen, ker je tvoja ljubezen majhna? — Reagiraj!

Težave, ki so te prej mučile — zdele so se ti kot visoka gorovja —, so popolnoma izginile, po božje so se razrešile kot takrat, ko je Gospod vetru in vodam ukazal, naj se umirijo.

— In pomisli, da si še vedno dvomil!

“Ne pomagajte toliko Svetemu Duhu!” mi je pravil prijatelj v šali, vendar z veliko strahu.

— Odgovoril sem: Mislim, da “mu pomagamo” malo.

Kadar vidim toliko strahopetnosti, toliko lažne previdnosti … pri moških in ženskah, gorim v želji, da bi jih vprašal: Torej sta vera in zaupanje za pridiganje, ne pa za življenje?

Znašel si se v drži, ki se ti zdi precej čudna: po eni strani si malodušen, ko pogledaš navznoter; po drugi pa prepričan, navdušen, ko pogledaš navzgor.

— Ne skrbi, to je znak, da se bolje spoznavaš in — to pa je pomembno! — da bolje spoznavaš Njega.

Si videl? — Z Njim si zmogel! Čému se čudiš?

— Bodi prepričan: prav nič se ti ni treba čuditi. Z zaupanjem v Boga — z resničnim zaupanjem! — postanejo stvari lahke. Poleg tega pa so meje domišljije na koncu vedno presežene.

Hočeš živeti sveto drznost, da bi potem Bog deloval preko tebe? — Zateci se k Mariji in ona te bo spremljala na poti ponižnosti, tako da boš pred nemogočim za človeški razum znal odgovoriti s tistim “fiat!” — zgôdi se, ki zemljo združuje z nebesi.

V tvojem življenju sta dve stvari, ki se ne ujemata: glava in čustva.

Razum — razsvetljen po veri — ti jasno kaže ne le pot, temveč tudi razliko med junaškim in neumnim načinom, s katerim jo lahko prehodiš. Predvsem postavlja predte veličino in božansko lepoto nalog, ki jih Trojica prepušča našim rokam.

Čustva se po drugi strani oprijemajo vsega, kar zaničuješ, celo v trenutku, ko vidiš, da je zaničevanja vredno. Zdi se, kot da bi tisoč malenkosti čakalo na kakršnokoli priložnost, in čim tvoja volja — zaradi fizične utrujenosti ali zaradi izgube nadnaravnega pogleda — oslabi, se te drobnarije nakopičijo in se razburkajo v tvoji domišljiji, dokler ne postavijo cele gore, ki te tlači in ti jemlje pogum: zapreke pri delu; upiranje pokorščini; pomanjkanje sredstev; sijaj brezskrbnega življenja, ki se zasveti le za hip; majhne in velike ostudne skušnjave; vzgibi pretirane čustvenosti; napor; grenek okus duhovne povprečnosti … Včasih pa tudi strah: strah, ker veš, da Bog hoče, da si svet, vendar nisi.

Dovoli mi, da ti povem na surov način. Več kot dovolj “razlogov” imaš, da se obrneš nazaj, in premalo odločnosti, da bi odgovoril na milost, ki ti jo On naklanja, ker te je poklical, da bi bil drugi Kristus, “ipse Christus!” — sam Kristus. Pozabil si na Gospodov opomin apostolu: “Dovolj ti je moja milost!” ki potrjuje, da če hočeš, zmoreš.

Tisti, ki strahopetno bežijo pred trpljenjem, imajo nekaj snovi za premišljevanje, ko vidijo, s kakšnim navdušenjem druge duše objamejo bolečino.

Ni malo moških in žensk, ki znajo krščansko trpeti. Posnemajmo njihov zgled.

Lojalni naj ne delujejo v javnosti! To hočejo tisti, ki so nelojalni.

Naj ostaneš tih in nedejaven? … — Ob nepravičnem napadu na pravičen zakon, ne!

Sveta čistost: ponižnost mesa! Gospod, si ga prosil, sedem zapahov za moje srce. In svetoval sem ti, da ga prosiš za sedem zapahov za svoje srce in tudi za osemdeset let resnosti za svojo mladost …

Poleg tega pa bodi čuječ …, kajti prej se pogasi iskra kot požar; beži …, kajti tu je podla strahopetnost biti “pogumen”; ne hodi naokrog raztresenih oči …, ker to ne kaže na budnega duha, temveč na satanovo zvijačo.

Vendar vsa ta človeška skrbnost, z mrtvičenjem, spokorniškim pasom, bičem in postom, kako malo je vredna brez Tebe, moj Bog!

Takšno mora biti tvoje ravnanje v primeru obrekovanja. Najprej odpuščati: vsem, od prvega trenutka dalje in iz srca. — Nato ljubiti: naj ti ne uide niti en prekršek zoper dobroto; vedno odgovôri z ljubeznijo!

— Toda če napadajo tvojo Mater, Cerkev, jo pogumno brani; umirjeno, a neomajno in z neokrnjeno močjo prepreči, da bi omadeževali ali ovirali pot, po kateri morajo iti duše, ki hočejo odpuščati in odgovarjati z ljubeznijo, kadar trpijo osebne krivice.