Seznam točk

Bodi prepričan: tvoj apostolat temelji na tem, da širiš dobroto, luč, navdušenje, velikodušnost, duha daritve, stalnost pri delu, poglobljenost pri študiju, širino izročitve, sodobnost, brezpogojno in veselo pokorščino Cerkvi, popolno ljubezen …

— Nihče ne daje tega, česar nima.

Zate, ki si še mlad in si se ravno odpravil na pot, tale nasvet: ker si Bog zasluži vse, se poskušaj strokovno izkazati, da boš mogel nato širiti svoje ideje bolj učinkovito.

Ne pozabi: čim bolj smo prepričani, tem bolj prepričamo.

“Svetilke ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši. Tako naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.”

Na koncu svojega bivanja na zemlji pa ukaže: “Euntes docete” — pojdite in učite. Hoče, da njegova luč sveti v dejanjih in v besedah njegovih učencev, tudi v tvojih.

Osupljivo je, kako pogosto se — v imenu svobode! — mnogi bojijo — in nasprotujejo! —, da bi katoličani preprosto bili dobri katoličani.

Varuj se ljudi, ki širijo obrekovanje in namige, ki jih nekateri sprejemajo iz lahkomiselnosti, drugi pa iz zlonamernosti, ter tako uničujejo vedro vzdušje in zastrupljajo javno mnenje.

Včasih resnična ljubezen zahteva, da se te grobosti in njihove podpornike prijavi. Sicer bi lahko oni in njihovi poslušalci v svoji izkrivljeni ali slabo oblikovani vesti mislili: Molčijo, torej se strinjajo.

Sektaši vpijejo proti temu, kar imenujejo “naš fanatizem”, ker stoletja minevajo, katoliška vera pa ostaja nespremenljiva.

Nasprotno pa fanatizem sektašev — ker se ne ozira na resnico — v vsakem obdobju zamenja svojo obleko in zoper Cerkev dviguje strašilo golih besed, izpraznjenih zaradi njihovih dejanj: “svoboda”, ki vklepa v verige; “napredek”, ki vodi nazaj v pragozd; “znanost”, ki skriva nevednost … Vedno kot ponjava, ki pokriva staro pokvarjeno blago.

Ko bi se le vsak dan krepil “tvoj fanatizem” za vero, edino obrambo edine resnice!

Ne boj se in ne čudi se zakrknjenosti nekaterih ljudi. Vedno bodo na svetu nespametneži, ki pod pretvezo kulture vihtijo orožje svoje nevednosti.

Žalostno je videti, kako enotni, sicer zaradi različnih strasti — toda združeni proti kristjanom, božjim otrokom — so sovražniki Gospoda in nekateri, ki trdijo, da mu služijo.

V določenih okoljih, predvsem na intelektualnem področju, je cenjeno in opazno nekakšno sektaško vodilo, včasih podprto celo s strani katoličanov, ki — s cinično vztrajnostjo — ohranja in širi obrekovanje z namenom očrniti Cerkev, posameznike ali ustanove, v nasprotju z vsakršno resnico in vsakršno logiko.

Môli vsak dan z vero: “Ut inimicos Sanctae Ecclesiae” — sovražnike, ker se kot takšni razglašajo oni — “humiliare digneris, te rogamus audi nos!” Razkrôpi, Gospod, tiste, ki te preganjajo, z jasnostjo tvoje luči, ki jo hočemo odločno širiti.

Pravijo, da je ta ideja katolištva stara in zato nesprejemljiva? … — Sonce je starejše, pa ni izgubilo svoje luči; starodavnejša je voda, pa še vedno odžeja in osvežuje.

Ni dopustno, da kdorkoli, niti z dobrim namenom, potvarja zgodovinska ali življenjepisna dejstva. — Vendar je velika zmota postavljati spomenik sovražnikom Cerkve, ki so jo vse svoje dni preganjali. Prepričaj se: zgodovinska resnica ne trpi, če kristjan ne sodeluje pri gradnji spomenika, ki ne sme obstajati; od kdaj pa je sovraštvo postavljeno za vzor?