Seznam točk

Mnogo je kristjanov, ki so prepričani, da se bo odrešenje uresničilo v vseh okoljih sveta in da morajo nekatere duše — ne vedo katere — s Kristusom prispevati k njegovemu uresničenju. Toda to vidijo v teku stoletij, mnogih stoletij … trajalo bi celo večnost, če bi sledilo koraku njihove izročitve.

Tako si razmišljal ti, dokler te niso prišli “prebudit”.

Izročitev je prvi korak na poti daritve, veselja, ljubezni, združenja z Bogom. — In tako se vse življenje napolni z neko blaženo norostjo, ki najde srečo tam, kjer človeški razum ne vidi drugega kot zanikanje, trpljenje, bolečino.

“Prosite zame,” si govoril, “da bi bil velikodušen, da bi napredoval, da bi se preoblikoval tako, da bi nekega dne mogel biti za kaj koristen.”

Dobro. — Toda, katera sredstva uporabljaš, da bi ti sklepi postali učinkoviti?

Mnogokrat se sprašuješ, zakaj duše, ki so že v otroških letih imele srečo spoznati resničnega Jezusa, toliko oklevajo preden se odzovejo z najboljšim, kar premorejo: s svojim življenjem, s svojo družino, s svojimi načrti.

Glej, ti se moraš ravno zato, ker si prejel “vse” na en mah, izkazati Gospodu zelo hvaležnega; tako kot bi se odzval slep človek, ki bi nenadoma spregledal, medtem ko drugim niti na misel ne pride, da bi se zahvaljevali zato, ker vidijo.

Toda … to ni dovolj. Dnevno moraš ljudem okrog sebe pomagati, da bodo hvaležni za to, da so božji otroci. Sicer mi ne govôri, da si hvaležen.

Premišljuj počasi: Kar se od mene zahteva, je zelo malo ob vsem tem, kar prejemam.

Ti, ki se nikakor ne moreš zagnati, premisli o tem, kar mi je napisal eden od tvojih bratov: “Težko je, ko pa se enkrat odločiš, kakšen dih sreče, ko se znajdeš na varni poti!”

Ti dnevi, si mi dejal, so bili bolj veseli kot kdajkoli. — In odgovoril sem ti brez oklevanja: Zato ker “si živel” malo bolj predano kot ponavadi.

Gospodov klic — poklic — se vedno pojavi takole: “Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.”

Da, poklic zahteva odpoved, žrtev. Toda, kako prijetna postane žrtev — “gaudium cum pace”, veselje in mir —, če je odpoved popolna!

Ko so mu spregovorili o tem, da bi se osebno zavezal, se je odzval s takšnim razmišljanjem: “V tem primeru bi lahko naredil to …, moral bi storiti ono …”

— Odgovorili so mu: “Tukaj ne barantamo z Gospodom. Božja postava, Gospodovo povabilo se sprejme ali pa opusti takšno, kot je. Treba se je odločiti: naprej, brez omahovanja in z veliko poguma, ali pa oditi. “Qui non est mecum …” — kdor ni z Menoj, je proti Meni.”

Od pomanjkanja velikodušnosti do mlačnosti je le en korak.

Zato da ga ti ne bi posnemal, prepišem iz nekega pisma tale primer strahopetnosti: “Vsekakor se vam lepo zahvaljujem, da se spomnite name, ker potrebujem veliko molitve. Vendar vam bom tudi hvaležen, če se v prošnji Gospodu, da me napravi za “apostola”, ne boste trudili prositi, da bi od mene zahteval izročitev moje svobode.”

Tisti tvoj znanec, zelo inteligenten, dober meščan, dober človek, je dejal: “Treba je spoštovati zakon, vendar zmerno, brez pretiravanja, čimbolj neobremenjeno.”

In je dodal: “Da bi grešil? Ne. Toda, da bi se izročil, tudi ne.”

Zares je mučno gledati te skope, preračunljive ljudi, ki se niso zmožni predati plemenitemu cilju.

“Aure audietis, et non intelligetis: et videntes videbitis, et non perspicietis.” Jasne besede Svetega Duha: poslušajo z lastnimi ušesi, a ne slišijo; gledajo z očmi, a ne zaznajo.

— Zakaj se vznemirjaš, če nekateri “vidijo” apostolat in poznajo njegovo veličino, vendar se ne izročijo? Mirno moli in vztrajaj na svoji poti; če se ti ne zaženejo, bodo prišli drugi!

Odkar si mu rekel “da”, se s časom spreminja barva obzorja — vsak dan je lepše —, ki se blešči vedno svetleje in obsežneje. Vendar moraš še naprej govoriti “da”.

Sveta Devica Marija, učiteljica izročitve brez meja. — Se spominjaš? Z njej namenjeno hvalnico Jezus reče: “Tisti, ki izpolnjuje voljo mojega Očeta, tisti — tista — je moja mati! …”

Prosi to dobro Mater, naj se v tvoji duši — z močjo ljubezni in osvoboditve — utrdi njen odgovor zgledne velikodušnosti: “Ecce ancilla Domini!” — glej, dekla sem Gospodova.

Govoril sem ti o obzorju, ki se nam odpira pred očmi, in o poti, ki jo moramo prehoditi. — Nimam težav! si izjavil, skoraj nekako začuden, da “jih nimaš” …

— Dobro si tole vtisni v spomin: gre za to, da jih ne sme biti!!

Morda bo tudi tebi koristil tisti nadnaravni pripomoček — rahločutnost voljne ljubezni —, ki si ga je ob različnih zahtevah ponavljala neka zelo božja duša: “Čas je že, da se zares odločiš narediti kaj, kar je vredno truda.”

Strah te je bilo poti božjih otrok, ker so te v Gospodovem imenu priganjali, da bi izpolnil, da bi se zatajil, da bi stopil ven iz svojega slonokoščenega stolpa. Opravičeval si se … in priznam ti, da me nič ne čudi ta tovor, ki te bremeni: skupek kompleksov in izvijanja, narejene sramežljivosti in pomislekov, ki te delajo nekoristnega.

Ne jezi se, če ti rečem, da je bilo v tvojem obnašanju manj možatosti kot v izprijenih ljudeh, drznih glasnikih zla — kot da bi bil slabši ali nižji od njih.

“Surge et ambula!” — Vstani in hodi, odloči se! Še vedno se lahko osvobodiš te zlonosne bisage, če z božjo milostjo zaslišiš to, kar On hoče, in predvsem, če mu popolnoma in brez zadržkov slediš!