Seznam točk

Nekateri zaidejo zaradi slabotnosti — zaradi krhkosti ilovice, iz katere smo narejeni —, vendar ohranijo neokrnjenost glede nauka.

To so isti ljudje, ki z božjo milostjo pokažejo junaški pogum in ponižnost, ko priznajo svojo zmoto in — goreče — branijo resnico.

Pišeš mi, da si se končno približal spovednici in da si izkusil ponižanje, ker si nesnago svojega življenja moral odpreti — tako praviš — pred “človekom”.

— Kdaj boš izkoreninil to prazno spoštovanje, ki ga čutiš do samega sebe? Tedaj boš šel k spovedi vesel, da se lahko pokažeš takšen, kot si, pred tem maziljenim “človekom” — drugim Kristusom, pred samim Kristusom! —, ki ti da odvezo, božje odpuščanje.

Božič. Pišeš mi: “Ob svetem pričakovanju Marije in Jožefa tudi jaz nestrpno pričakujem Dete. Kako srečen bom v Betlehemu! Slutim, da me bo prevzelo veselje brez meja. Da! In z Njim se hočem znova roditi tudi jaz …”

— Ko bi se le uresničila ta tvoja želja!

Spet pri tvojih starih norostih! … Potem pa, ko se vrneš, se znajdeš brez veselja, ker ti manjka ponižnosti.

Zdi se, da trmasto nočeš spoznati drugega dela prilike o izgubljenem sinu in si še vedno navezan na revno srečo, ki jo prinašajo rožiči. Domišljavo ranjen zaradi svoje krhkosti se ne odločiš prositi odpuščanja in se ne zavedaš, da te, če se ponižaš, čaka radostni sprejem tvojega Očeta Boga, praznovanje zaradi tvoje vrnitve in tvojega ponovnega začetka.

“Oče, tako kot ste mi svetovali, se smejem svojim šibkostim — brez da bi pozabil, da ne smem popuščati — in potem se čutim mnogo bolj veselega.

Nasprotno pa, kadar storim neumnost in se užalostim, imam občutek, da izgubljam pot.”

V svoji duši moramo gojiti resnično grozo do greha. Gospod — ponavljaj s skesanim srcem —, naj te ne žalim več!

Vendar se ne prestraši, ko občutiš breme ubogega telesa in človeških strasti; bilo bi neumno in otročje naivno, če bi sedaj ugotovil, da “to” obstaja. Tvoja beda ni ovira, temveč spodbuda, da bi se bolj združil z Bogom, da bi ga stalno iskal, kajti On nas očiščuje.

Ker boš prej ali slej nujno zadel ob očitnost lastne osebne bede, te želim posvariti pred nekaterimi skušnjavami, ki ti jih bo hudič takrat podtikal in ki jih moraš takoj pregnati: misel, da je Bog pozabil nate, da je tvoja poklicanost k apostolatu prazna, ali da teža bolečine in grehov sveta presega tvoje apostolske moči …

— Nič od tega ni res!

Zabolelo te je v duši, ko so ti rekli: Kar ti iščeš, ni spreobrnjenje, ampak skrinja za tvojo bedo …; in tako bi šel udobno naprej — vendar s priokusom grenkobe! — ter vlekel za seboj ta žalostni tovor.

Sram te je pred Bogom in pred drugimi. V sebi si odkril staro in obnovljeno nesnago: ni nagona, niti slabega nagnjenja, ki ga ne bi silno občutil … imaš pa še oblak negotovosti v srcu. Poleg tega se skušnjava pojavi, ko jo najmanj hočeš ali pričakuješ, ko od napora popušča tvoja volja.

Ne veš več, ali te to ponižuje, vendar te boli, ko se vidiš takšnega … Toda naj te boli zaradi Njega, zaradi ljubezni do Njega; to kesanje iz ljubezni ti bo pomagalo ostati čuječ, kajti boj bo trajal, dokler bomo živi.

Te depresije, ker vidiš ali ker odkrijejo tvoje pomanjkljivosti, niso utemeljene …

— Prôsi za resnično ponižnost.

“Še vedno sem ubogo bitje,” mi praviš.

Toda prej, kadar si to ugotovil, ti je bilo na trenutke hudo! Sedaj se brez navajenosti in popuščanja privajaš na to, da se nasmehneš in znova začneš svoj boj z naraščajočim veseljem.

“Brezmadežna Devica, dobro vem, da sem ubog revež, da vsak dan samo še povečujem število svojih grehov …” Zadnjič si mi povedal, da tako govoriš z našo Materjo.

In z gotovostjo sem ti svetoval molitev svetega rožnega venca: blagoslovljena enoličnost zdravamarij, ki očiščuje enoličnost tvojih grehov!