Seznam točk

Med pogovorom sva gledala dežele tiste celine. — V očeh ti je zagorel plamen, tvojo dušo je napolnila nepotrpežljivost in z mislijo na tista ljudstva si mi dejal: Je mogoče, da bi na oni strani teh morij Kristusova milost postala neučinkovita?

Nato si sam sebi dal odgovor: On hoče v svoji neskončni dobroti uporabiti poslušna orodja.

Kakšno sočutje vzbujajo! … Rad bi jim zaklical, da izgubljajo čas … Zakaj so tako slepi in ne zaznajo tega, kar si ti — revež — videl? Zakaj se ne odločijo za najboljše?

— Môli, mrtviči se, potem pa — to je tvoja obveznost! — jih prebudi vsakega posebej in jim razloži — prav tako vsakemu posebej —, da tako kot ti lahko najdejo božansko pot, brez da bi zapustili mesto, ki ga zasedajo v družbi.

Začel si zelo ognjevito. Vendar si se polagoma začel krčiti … In končal boš zaprt v svojem revnem oklepu, če boš še nadalje ožal svoje obzorje.

— Vedno bolj moraš širiti svoje srce, z lakoto po apostolatu! Od stotih duš nas zanima vseh sto.

Zahvaljuj se Gospodu za neprestano pozornost, očetovsko in materinsko, ki ti jo izkazuje.

Ti, ki si vedno sanjal o velikih pustolovščinah, si se obvezal k čudovitemu podvigu …, ki te vodi k svetosti.

Ponavljam: zahvaljuj se Bogu z apostolskim življenjem.

Kadar se poženeš v apostolat, bodi prepričan, da gre vedno za to, da ljudi osrečimo, zelo osrečimo: resnica je neločljiva od pristnega veselja.

Ljudje različnih narodov, različnih ras, zelo različnih okolij in poklicev … Ko jim spregovoriš o Bogu, živo občutiš človeško in nadnaravno vrednost svojega apostolskega poklica. Kakor če bi v popolni resničnosti podoživel čudež prvega oznanjevanja Gospodovih učencev: besede, izrečene v tujem jeziku, ki kažejo neko novo pot, je vsakdo v globini svojega srca slišal v lastnem jeziku. Na misel pa ti prihaja in na novo zaživi prizor, ko so se “Parti, Medijci in Elamci …” veseli približali Bogu.

Dobro me poslušaj in prenesi to naprej: krščanstvo je ljubezen; stik z Bogom je nadvse pritrdilen dialog; skrb za druge — apostolat — ni stvar razkošja, opravilo nekaterih.

— Zdaj, ko to veš, naj te navda veselje, kajti tvoje življenje je pridobilo popolnoma drugačen pomen, in ravnaj dosledno.

Naravnost, iskrenost, veselje: nepogrešljivi pogoji za apostola, da bi pritegnil ljudi.

Jezus ne bi mogel poklicati dvanajsterih na preprostejši način: “Pridi in hodi za menoj.”

Tebi, ki iščeš toliko opravičil z namenom, da ne bi nadaljeval te naloge, se kot rokavica dlani prilega misel, da je bilo človeško znanje tistih prvih učencev zelo skromno; a kljub temu, kako so vzbudili tiste, ki so jih poslušali!

— Ne pozabi mi tega: delo še naprej opravlja On, po vsakem izmed nas.

Poklice apostolov pošlje Bog. Vendar ti ne smeš opuščati sredstev: molitev, mrtvičenje, študij ali delo, prijateljstvo, nadnaravni pogled …, notranje življenje!

Ko ti govorim o “apostolatu prijateljstva”, imam v mislih “osebno” prijateljstvo, požrtvovalno, iskreno: od človeka k človeku, od srca k srcu.

V apostolatu prijateljstva in zaupanja je prvi korak razumevanje, služenje … in sveta nepopustljivost v nauku.

Premišljuj vsak dan o apostolski globini svojega krščanskega poklica. — On je pred dvajsetimi stoletji — da bi ti in jaz oznanjala to ljudem na uho — postavil zbirališče nabornikov, odprto vsem, ki so iskrenega srca in so sposobni ljubiti … Kakšen klic še potrebuješ, ki bi bil jasnejši od tistega “ignem veni mittere in terram” — prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in od misli na tisti dve milijardi in pol duš, ki še vedno ne poznajo Kristusa!

“Hominem non habeo” — nikogar nimam, ki bi mi pomagal. To bi lahko zatrdili — na žalost! — mnogi bolni in hromi na duhu, ki so lahko koristni … in morajo biti koristni.

Gospod, naj nikdar ne bom brezbrižen do duš.

Pomagaj mi prositi za nove binkošti, ki naj znova vnamejo zemljo.

“Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec.”

Vedno jasneje vidim, Gospod, da so krvne vezi, če grejo mimo tvojega preljubega srca, za nekatere stalen razlog za križ; za druge vir bolj ali manj neposrednih skušnjav proti vztrajnosti; za druge vzrok skrajne neučinkovitosti; za vse pa balast, ki nasprotuje popolni izročitvi.

Lemež, ki orje ledino in odpira brazdo, ne vidi ne semena ne sadu.

Od tvoje odločitve naprej vsak dan odkriješ kaj novega. Spomniš se, kako je bilo včeraj, ko si se neprestano spraševal: “Kaj pa to, kako je to mogoče?” …, da bi nato nadaljeval v svojih dvomih in razočaranjih …

Sedaj vselej najdeš točen, premišljen in jasen odgovor. In ko poslušaš, kako odgovarjajo na tvoja včasih otroška vprašanja, ti pride na misel: “Tako je moral Jezus poskrbeti za prvih dvanajst.”

Poklici, Gospod, več poklicev! Vseeno mi je, če je bila setev moja ali koga drugega — sejal si Ti, Jezus, z našimi rokami! Vem samo, da si nam obljubil zrelost sadov: “Et fructus vester maneat!” — vaš sad bo trajen.

Dobro vem. Če ti rečejo, da jih greš “lovit”, odgovôri “da”, da si to želiš … Toda …, naj jih ne skrbi! Kajti če nimajo poklica — če jih On ne pokliče —, ne bodo prišli; če pa ga imajo, kako sramotno bi bilo končati kot bogati mladenič iz evangelija: sami in žalostni.

Kot apostol imaš veliko in lepo nalogo. Stojiš na sotočju milosti in svobode duš; in prisostvuješ nadvse slovesnemu trenutku v življenju nekaterih ljudi: njihovemu srečanju s Kristusom.

Zdi se, da so vas izbrali vsakega posebej …, je dejal.

— In res je tako!

Bodi prepričan: dobro se moraš izobraziti, glede na plaz ljudi, ki nas bo zasul z jasnim in zahtevnim vprašanjem: — “Dobro, kaj je treba storiti?”

Učinkovit recept za tvojega apostolskega duha: konkretni načrti, ne od sobote do sobote, ampak od danes do jutri in od sedaj do potem.

Žalostno je videti, kako enotni, sicer zaradi različnih strasti — toda združeni proti kristjanom, božjim otrokom — so sovražniki Gospoda in nekateri, ki trdijo, da mu služijo.

V določenih okoljih, predvsem na intelektualnem področju, je cenjeno in opazno nekakšno sektaško vodilo, včasih podprto celo s strani katoličanov, ki — s cinično vztrajnostjo — ohranja in širi obrekovanje z namenom očrniti Cerkev, posameznike ali ustanove, v nasprotju z vsakršno resnico in vsakršno logiko.

Môli vsak dan z vero: “Ut inimicos Sanctae Ecclesiae” — sovražnike, ker se kot takšni razglašajo oni — “humiliare digneris, te rogamus audi nos!” Razkrôpi, Gospod, tiste, ki te preganjajo, z jasnostjo tvoje luči, ki jo hočemo odločno širiti.

Pravijo, da je ta ideja katolištva stara in zato nesprejemljiva? … — Sonce je starejše, pa ni izgubilo svoje luči; starodavnejša je voda, pa še vedno odžeja in osvežuje.

Ni dopustno, da kdorkoli, niti z dobrim namenom, potvarja zgodovinska ali življenjepisna dejstva. — Vendar je velika zmota postavljati spomenik sovražnikom Cerkve, ki so jo vse svoje dni preganjali. Prepričaj se: zgodovinska resnica ne trpi, če kristjan ne sodeluje pri gradnji spomenika, ki ne sme obstajati; od kdaj pa je sovraštvo postavljeno za vzor?

Za širjenje krščanstva ni potrebno izzivati nasprotovanj niti grdo ravnati s tistimi, ki ne poznajo našega nauka. Če ravnamo ljubeznivo — “Caritas omnia suffert!” — ljubezen vse prenese —, se bo nekdanji nasprotnik, ki ga je njegova zmota prevarala, mogel navsezadnje iskreno in rahločutno izročiti. — Ni pa sprejemljivo popuščanje glede dogme v imenu neke naivne “širine obzorja”, kdor bi namreč tako ravnal, bi tvegal, da ostane zunaj Cerkve: namesto da bi delal v dobro vseh, bi oškodoval samega sebe.

Krščanstvo je “nenavadno”, ne prilagaja se stvarem tega sveta. In to je morda njegova “največja neprijetnost” ter zastava, ki jo dvigajo posvetneži.

Nekateri o Bogu ne vejo nič …, ker jim nihče ni spregovoril na razumljiv način.

Česar ne zmore tvoj razum, prôsi, naj to doseže sveta prebrisanost, da bi v večji meri in bolje služil vsem ljudem.

Verjemi mi, kateheza, apostolat, mora običajno biti kapilaren: od človeka do človeka. Vsak vernik s svojim bližnjim tovarišem.

Za nas, božje otroke, so pomembne vse duše, ker je pomembna vsaka duša posebej.

Zateci se k Devici Mariji, Materi dobrega sveta, da tvoja usta ne bi nikdar žalila Boga.