Seznam točk

Gospod ti je dal jasno videti tvojo pot kristjana sredi sveta. Kljub temu mi zagotavljaš, da si mnogokrat z nevoščljivostjo — dejal si mi, da je v bistvu šlo za udobje — premišljeval, kako bi bil srečen, če bi bil nepoznan in bi neopažen delal v najbolj odmaknjenem kotičku … Bog in ti!

— Zdaj ti poleg ideje o misijonskem delu na Japonskem na misel prihaja predstava o tistem skritem in trpečem življenju … Toda če bi se, prost drugih svetih naravnih obveznosti, poskušal “skriti” v katerikoli verski ustanovi, ne da bi bil to tvoj poklic, ne bi bil srečen. — Manjkal bi ti mir; ker bi storil svojo voljo, ne božje.

— Tvoj “poklic” bi tedaj imel drugo ime: odpad, ne proizvod božjega navdiha, ampak čistega človeškega strahu pred bližajočim se bojem. To pa … ne!

Hvaljen bodi Bog! si govoril sam pri sebi po opravljenem zakramentu spovedi. Pomislil si: to je tako, kot da bi se znova rodil.

Nato si vedro nadaljeval: »Domine, quid me vis facere?« — Gospod, kaj hočeš, da storim?

— In ti sam si odgovoril: s tvojo milostjo, ki je nad vsem in nad vsemi, bom izpolnil tvojo presveto voljo: »Serviam!« — Služil ti bom brezpogojno!

Gospod je na križu in govori: Jaz trpim, da bi bili moji bratje ljudje srečni, ne samo v nebesih, ampak — kolikor je mogoče — tudi na zemlji, če se držijo presvete volje mojega nebeškega Očeta.

Še vedno neodločen si mi pravil: Kako začutim tista obdobja, ko Gospod od mene pričakuje več!

— Na misel mi je prišlo samo to, da te spomnim: Zagotavljal si mi, da hočeš edino to, da se z Njim poistovetiš, zakaj se upiraš?

Bodi zahteven do sebe brez strahu. Mnogo duš tako dela v svojem skritem življenju, da bi blestel le Gospod.

Želel bi, da se ti in jaz odzoveva tako kot tisti človek — ki je hotel biti zelo božji — na praznik svete družine, ki se je takrat obhajal v osmini Gospodovega razglašenja.

— “Ne manjka mi drobnih križev. Včeraj mi je bilo zaradi enega tako hudo, da me je spravil v jok. Danes pa mi je dal misliti, da moj oče in gospod, sveti Jožef, in moja sveta Mati Marija nista hotela pustiti »svojega otroka« brez božičnega darila. Darilo pa je bila luč, da sem spoznal svojo nehvaležnost do Jezusa zaradi skromnega odziva na milost in svojo ogromno napako, ki je v tem, da s svojim nizkotnim vedenjem nasprotujem presveti volji Boga, ki me hoče imeti za svoje orodje.”

Ljubezen do Boga nas vabi, da nosimo križ pokončno …, da na svojih ramenih čutimo breme vsega človeštva, in da v okoliščinah, ki so lastne stanu in delu vsakega izmed nas, izpolnjujemo jasne in obenem ljubeznive načrte Očetove volje.

Vseeno ti je, če si tukaj ali na Kitajskem, mi praviš.

— Torej skušaj biti tam, kjer izpolnjuješ sveto božjo voljo.