Seznam točk

Božji otroci. — Nosilci edinega plamena, ki je zmožen razsvetliti zemeljske poti duš, edinega sijaja, v katerega nikdar ne bo vstopila temačnost, somrak ali zasenčenost.

— Gospod nas uporablja kakor bakle, da bi ta luč svetila … Od nas je odvisno, da mnogi ne ostanejo v temi, temveč da stopajo po stezah, ki vodijo do večnega življenja.

Mnogi se v samoupravičevalnem duhu sprašujejo: Jaz, zakaj bi jaz vstopal v življenje drugih?

— Zato ker imaš kot kristjan obveznost, da vstopiš v življenje drugih, da bi jim služil!

— Zato ker je Kristus vstopil v tvoje in v moje življenje!

Vsak dan obnavljaj učinkovito željo, da bi se izničil, da bi se odrekal, da bi pozabil na samega sebe, da bi hodil »in novitate sensus«, v novem življenju, ter to našo bedo zamenjal za vso skrito in večno božjo veličino.

Če si bil izbran, poklican od božje ljubezni, da bi mu sledil, si mu dolžan odgovoriti … imaš pa tudi nič manjšo dolžnost, da vodiš, da prispevaš k svetosti in k dobri poti svojih bratov ljudi.

Biti kristjan v svetu ne pomeni izoliranosti. Nasprotno! — Pomeni ljubiti vse ljudi in si želeti, da bi jih vžgal z ognjem ljubezni do Boga.

Kristjani z mladostnim duhom zbiramo zaklad evangelija — ki je vedno nov — da bi ga ponesli na vse konce zemlje.

Kako čudovito se božjim otrokom prilegajo te besede svetega Ambroža! Govori o osličku, privezanem k oslici, ki ga je Jezus potreboval za svoje zmagoslavje, in pri tem dodaja: “Samo Gospodov ukaz ga je mogel odvezati. Izpustile so ga roke apostolov. Za takšno dejanje je potreben določen način življenja in posebna milost. Bodi tudi ti apostol, da boš mogel osvobajati tiste, ki so ujeti.”

— Dovoli mi, da ti znova razložim to besedilo: kolikokrat bomo na Jezusov ukaz morali razvezati vezi duš, ker jih bo On potreboval za svoje zmagoslavje! Naj bodo apostolske naše roke in naša dejanja in naše življenje … Potem nam bo Bog dal tudi apostolsko milost, da bi strli verige vklenjenih.

Nikoli si ne moremo pripisovati moči Jezusa, ki hodi med nami. Gospod pride mimo in preoblikuje duše, kadar se vsi postavimo blizu Njega z enim samim srcem, z enim samim čutenjem, z eno samo željo biti dobri kristjani; toda glavni je On, ne ti ne jaz. To je Kristus, ki prihaja mimo!

— Poleg tega pa ostaja v naših srcih — v tvojem in v mojem! — ter v naših tabernakljih.

— Jezus prihaja mimo in Jezus ostane. Ostaja v tebi, v vsakem izmed vas in v meni.

V knjigah, ki jih je prebiral, je kot bralno znamenje vedno imel papirnat trak s tem geslom, zapisanim z velikimi in energičnimi črkami: »Ure igne Sancti Spiritus!« — Lahko bi rekli, da ni bilo napisano, ampak vrezano: Vžgi z ognjem Svetega Duha!

Ta božji ogenj, kristjan, bi želel vklesati v tvojo dušo, naj gori na tvojih ustnicah in se razplamti v tvojih delih.

Tisti, ki nosimo Kristusovo resnico v srcu, moramo to resnico prinašati v srce, v misli in v življenje drugih. V nasprotnem primeru bi to pomenilo udobje, lažno taktiko.

Še enkrat premisli: Je tebe Kristus vprašal za dovoljenje, da bi vstopil v tvojo dušo? — Pustil je, da hodiš za njim svobodno, toda poiskal te je On, ker je tako hotel.

Ne boj se! Ti, kot kristjan, imaš pravico in dolžnost, da v dušah izzoveš dobrodejno krizo, da bodo živele s pogledom, uprtim v Boga.

Môli takole, apostolska duša: Gospod, daj da bom znal “pritisniti” na ljudi in vse vneti v ognju ljubezni, da bi bilo to edino gonilo naših dejavnosti.