Seznam točk

Želim, da ravnaš tako kot sta ravnala Peter in Janez: da v svojo molitev, v pogovor z Jezusom, preneseš potrebe svojih prijateljev, svojih kolegov …, in da jim nato s svojim zgledom lahko rečeš: »Respice in nos!« — Poglejte me!

Se hočeš učiti od Kristusa in se zgledovati po njegovem življenju? — Odpri sveti evangelij in poslušaj dialog Boga z ljudmi …, s teboj.

Malenkosti in drobnarije, ki jim ničesar ne dolgujem, od katerih ničesar ne pričakujem, zaposlujejo mojo pozornost bolj kot moj Bog? S kom sem, kadar nisem z Bogom?

Kot vsi božji otroci potrebuješ tudi ti osebno molitev: to intimnost, ta neposreden odnos z našim Gospodom — pogovor dveh iz obličja v obličje — ne da bi se skrival v anonimnosti.

Na kraju, kjer je bilo slišati govorjenje in glasbo, je v tvoji duši privrela molitev z nerazložljivo tolažbo. Nazadnje si dejal: Jezus, nočem tolažbe, hočem Tebe.

Zbrati se v molitvi, v meditaciji, je tako lahko …! Jezusa nam ni treba čakati, ne pusti nas v čakalnici: On je tisti, ki nas pričakuje.

Dovolj je, da rečeš: Gospod, hočem moliti, hočem biti s tabo! In že si v njegovi navzočnosti in govoriš z Njim.

Poleg tega ti ne omejuje časa molitve, to prepušča tvojemu okusu. In to ne deset minut ali četrt ure. Ne! Cele ure in ves dan! In On je to, kar je: Vsemogočni, neskončno Modri.

V notranjem življenju, tako kot v človeški ljubezni, je potrebno biti vztrajen.

Da, mnogokrat moraš premišljevati o istih temah in vztrajati, dokler znova ne odkriješ stare resnice.

— Kako da tega prej nisem videl tako jasno? se boš presenečen vprašal. — Preprosto zato, ker smo včasih kakor kamni, po katerih teče voda, vanje pa ne prodre niti kapljica.

— Zato se je treba vračati k premišljevanju o istih temah — ki vendar niso iste! — da bi se prepojili z božjim blagoslovom.

Božič. — Pesem poje: »Venite, venite …« — Pojdimo, kajti On se je že rodil.

In potem, ko smo videli, kako Marija in Jožef skrbita za Dete, si drznem predlagati: znova ga poglej, glej ga brez predaha.

Kadar greš k molitvi, pa ne vidiš ničesar ter čutiš nemir in suhoto, je prava pot ta: ne misli nase; namesto tega usmeri svoj pogled v trpljenje Jezusa Kristusa, našega Odrešenika.

Prepričaj se, da tudi vsakega izmed nas prosi, tako kot tiste tri najbližje apostole na vrtu Getsemani: “Bedite in molite.”

Zelo resno si me pogledal …, na zadnje pa si me razumel, ko sem ti dejal: “V božjih otrocih hočem znova uresničiti Kristusovo življenje; naj ga premišljujejo, zato da bi delali kakor On in govorili samo o Njem.”

Ne boj se smrti. Tvoja prijateljica je!

— Poskušaj se navaditi na to dejstvo, tako da pogosto pogledaš v svoj grob: in tam opazuj, vohaj in potipaj svoje razpadajoče truplo, osem dni po smrti.

— Spomni se na to še posebej takrat, ko te vznemirjajo vzgibi tvojega mesa.

Vsaj enkrat na dan se z mislijo postavi v smrtno uro, da bi v tisti luči videl dogodke vsakega dne.

Zagotavljam ti, da boš imel dobro izkušnjo miru, ki jo prinaša ta razmislek.