Seznam točk

Širi svojega duha mrtvičenja v podrobnostih ljubezni, z željo napraviti pot svetosti sredi sveta vsem prijetno: nasmeh je včasih lahko najboljši izraz duha pokore.

Kadar začutiš šibkost mesa, ponavljaj v svoji osebni molitvi: Gospod, daj križ za to moje ubogo telo, ki se utrudi in upira!

Da bi obvaroval sveto čistost, snažnost življenja, moraš ljubiti in živeti dnevno mrtvičenje.

Kako težko ti je opraviti to mrtvičenje, h kateremu te nagovarja Sveti Duh! Umirjeno poglej na razpelo … in ljubil boš to zadoščevanje.

Pribiti se na križ! To hrepenenje se je kakor nova luč velikokrat pojavilo v razumu, v srcu in na ustnicah tiste duše.

— Pribiti se na križ? Kako težko je! si je govorila. Pa je dobro poznala pot: »Agere contra!« — zanikati samega sebe. Zato je prosila: Pomagaj mi, Gospod!

Mrtvičenje moramo sprejemati z istimi čustvi, kot jih je imel Jezus Kristus v svojem svetem trpljenju.

Mrtvičenje je potrebno izhodišče za katerikoli apostolat in za popolno izvrševanje vsakega apostolata.

Da bi se približal Bogu, da bi poletel do Boga, potrebuješ močna in velikodušna krila molitve in zadoščevanja.

Ljubiti križ pomeni znati rade volje iskati to, kar je nadležno, iz ljubezni do Kristusa, čeprav je težko in zato, ker je težko … Iz izkušnje veš, da je to dvoje združljivo.

Duh pokore ni v tem, da nekaj dni opravljaš velika mrtvičenja, potem pa jih opustiš.

— Duh pokore pomeni, da se znaš premagati vsak dan, ko velike in majhne stvari izročaš iz ljubezni in brez zbujanja pozornosti.

V tebi bo toliko svetosti, kolikor bo v tebi mrtvičenja iz ljubezni.