Seznam točk

Z božjo milostjo se moraš lotiti in uresničiti nemogoče …, kajti to, kar je mogoče, lahko stori kdorkoli.

Zavračaj svoj pesimizem in ne dopuščaj, da so ljudje okrog tebe pesimisti. — Bogu je treba služiti z veseljem in z odpovedjo.

Odvrni od sebe to človeško previdnost, ki te dela tako opreznega — oprosti mi! — tako strahopetnega.

— Ne bodimo ljudje ozkega pogleda, mladoletni moški in ženske, slabovidni, brez nadnaravnega obzorja …! Mar delamo za sebe? Ne!

Torej recimo brez strahu: Jezus moj, za Tebe delamo, pa … nam boš odrekel gmotna sredstva? Dobro veš, kako nevredni smo; kljub temu pa jaz ne bi tako ravnal s hlapcem, ki bi mi služil …

Zato upamo, prepričani smo, da nam boš dal, kar potrebujemo, da bi ti služili.

Dejanje vere: proti Njemu ni mogoče zmagati! Niti proti njegovim ljudem!

— Ne pozabi tega.

Ne izgubljaj poguma, naprej! Naprej s trmo, ki je sveta in ki se na duhovnem področju imenuje vztrajnost.

Moj Bog, za resnične potrebe vedno poskrbiš.

Ne gre ti slabše. — Gre za to, da sedaj bolje poznaš samega sebe. Izogibaj se vsakemu najmanjšemu znaku malodušja!

Na poti osebnega posvečevanja ima lahko človek včasih vtis, da namesto napredovanja nazaduje; da se namesto izboljšanja slabša.

Dokler je notranji boj, je ta pesimistična misel le lažna iluzija, prevara, ki jo je treba pregnati.

— Mirno vztrajaj. Če se trdno bojuješ, napreduješ na svoji poti in se posvečuješ.

Notranja suhota ni mlačnost. V primeru mlačnega človeka se voda milosti ne vpija, odteka mimo … Nasprotno pa obstajajo suha področja, navidez izsušena, ki se po nekaj kapljah dežja ob svojem času prenapolnijo s cvetjem in sočnimi sadeži.

Torej, kdaj se bomo prepričali? Kako pomembna je poslušnost božjim klicem vsakega trenutka, kajti Bog nas čaka prav tam!

Bodi sveto zvijačen: ne čakaj, da ti Gospod pošlje nevšečnosti; sam stopi korak naprej, s prostovoljnim zadoščevanjem. — Potem jih ne boš sprejemal z resignacijo — ki je stara beseda — ampak z ljubeznijo: ta beseda je večno mlada.

Danes si prvič imel občutek, da vse postaja preprostejše, da se vse “razrešuje”: končno vidiš, kako so izginili problemi, ki so te skrbeli. In razumeš, da bodo razrešeni tem bolje in v tem večji meri, kolikor bolj se boš predal rokam svojega Očeta Boga.

Kaj še čakaš, da bi se začel vedno obnašati — to mora biti motiv tvojega življenja! — kot božji otrok?

Obrni se k Devici Mariji — k Materi, Hčeri, Nevesti Boga, k naši Materi — in jo prosi, naj ti od preblažene Trojice pridobi več milosti: milost vere, upanja, ljubezni, kesanja, da takrat, ko se v življenju zdi, da piha močan, suh veter, ki zmore izsušiti te rože človeške duše, ne bi izsušil tvojih rož … niti rož tvojih bratov.

Zdi se laž, da bi si človek kot ti — ki veš, da nisi nič, kot praviš — drznil postavljati ovire božji milosti.

To je to, kar počneš s svojo lažno ponižnostjo, s svojo “objektivnostjo”, s svojim pesimizmom.

Daj mi milost, da bom zapustil vse, kar zadeva mene. Moja edina skrb mora biti tvoja slava …, z eno besedo, tvoja ljubezen. — Vse za ljubezen!

“Ko je Herod to slišal,” — da je na zemljo prišel Kralj — “se je vznemiril in ves Jeruzalem z njim.”

To je vsakdanje življenje! Prav to se dogaja sedaj: ob božji veličini, ki se kaže na tisoč načinov, ne manjka ljudi — tudi na položajih oblasti — ki se vznemirjajo. Zato ker … ne ljubijo Boga zares; ker niso ljudje, ki bi ga želeli resnično srečati; ker nočejo slediti njegovim navdihom in postanejo ovira na božji poti.

— Naj ti bo to vnaprej v opozorilo, nadaljuj z delom, ne skrbi, išči Gospoda, môli … in On bo zmagal.

Nisi sam. — Niti ti niti jaz ne moreva biti sama. Še manj pa, če greva k Jezusu po Mariji, saj je ona Mati, ki nas nikdar ne zapusti.

Kadar se ti zdi, da te Gospod zapušča, ne bodi žalosten. Še bolj zavzeto ga išči! On, Ljubezen, te ne pusti samega.

— Bodi prepričan, da “te pušča samega” iz ljubezni, da bi v svojem življenju jasno videl to, kar je njegovo, in to, kar je tvoje.

Dejal si mi: “Čutim se ne le nezmožnega, da bi šel naprej po poti, ampak tudi nezmožnega, da bi se rešil — uboga moja duša! — brez nekega čudeža božje milosti. Hladen sem in — kar je še hujše — nekako ravnodušen: kot da bi bil nekakšen opazovalec »svojega primera«, ki mu je vseeno za to, kar gleda. So ti dnevi brezplodni?

Toda moja Mati je moja Mati in Jezus je — si upam reči? — moj Jezus! In obstajajo svete duše, ki prav zdaj prosijo zame.”

— Hôdi še naprej z roko v roki s svojo Materjo, sem ti odvrnil, in “upaj si” reči Jezusu, da je tvoj. Zaradi svoje dobrote bo On prižgal jasno luč v tvoji duši.

Daj mi, Jezus, križ brez cirenejcev. Narobe sem rekel, tvojo milost, tvojo pomoč bom potreboval kot vedno; bodi Ti moj Cirenejec. S teboj, moj Bog, ni preizkušnje, ki bi me prestrašila …

— Kaj pa če bi moj križ bil naveličanost, žalost? — Jaz ti rečem, Gospod, da bom s teboj veselo žalosten.

Če Te ne izgubim, zame ne bo trpljenja, ki bi bilo trpljenje.

Jezus nikomur ne odreče svoje besede, to pa je beseda, ki ozdravlja, ki tolaži, ki razsvetljuje.

— Tega se morava ti in jaz vedno spominjati, tudi kadar sva utrujena od bremena dela ali nasprotovanja.

Za svoje delo ne pričakuj ploskanja ljudi.

— Še več: včasih ne pričakuj niti tega, da bi te razumeli drugi posamezniki ali ustanove, ki prav tako delajo za Kristusa.

— Išči samo božjo slavo in v ljubezni do vseh naj te ne skrbi, če te drugi ne razumejo.

Če se pojavijo gore, ovire, nerazumevanje, spletke, ki jih satan hoče in Gospod dopušča, moraš imeti vero, vero v dejanjih, vero v daritvi, vero v ponižnosti.

Ob navidezni brezplodnosti apostolata te napadajo prvi valovi malodušja, ki jih tvoja vera trdno zavrača … — Toda ali se zavedaš, da potrebuješ več vere, ponižne, žive, dejavne.

Ti, ki si želiš, da se duše zveličajo, zavpij kot oče tistega bolnega dečka, ki ga je obsedel hudič: »Domine, adiuva incredulitatem meam!« — Gospod, pomagaj moji neveri!

Ne dvomi, čudež se bo ponovil.

Res je, da ti ne prispevaš ničesar, da v tvoji duši vse dela Bog.

— Toda glede tvojega odziva Bogu naj to ne bo tako.

Uri se v kreposti upanja in vztrajaj — zaradi Boga, pa čeprav ti je težko — v dobro dokončanem delu, prepričan, da tvoj trud pred Gospodom ni zaman.

Kadar je v tvojem dnevnem boju, ki navadno sestoji iz mnogih podrobnosti, navzoča dejavna želja, da bi nenehno ugajal Bogu, ti zagotavljam: nič se ne izgubi!

Pomisli, kajti tako je: Kako dober je Gospod, ki me je poiskal, ki mi je dal spoznati to sveto pot, da bi bil učinkovit, da bi ljubil vse ljudi in jim prinašal mir in veselje!

— Ta misel se mora potem odraziti v konkretnih sklepih.

Veš, da ti božja milost ne bo manjkala, ker te je izbral od vekomaj. Če pa je s teboj tako ravnal, ti bo naklonil vso pomoč, da mu boš vdan kot njegov otrok.

— Pojdi torej z gotovostjo naprej po poti in mu v vsakem trenutku vračaj s svojo zvestobo.

Prosim Božjo Mater, da bi se nam znala, da bi se nam hotela nasmehniti … in se nam bo nasmehnila.

Poleg tega pa bo našo velikodušnost na zemlji nagradila tisočkratno: za tisočkratno plačilo jo prosim!

Naj bo ljubezen v tvojih dejanjih vesela, sladka in trdna, človeška in nadnaravna; prisrčna ljubezen, ki je vajena vsakogar sprejemati z iskrenim nasmehom; ki zna razumeti ideje in čustva drugih.

— Če jo prav živiš, ti bo tako Kristusova ljubezen z milino in trdnostjo, brez popuščanja tako v osebnem vedenju kot glede nauka, dala osvajalnega duha: vsak dan boš čutil večjo lakoto po delu za duše.

Sin, sem ti prepričano dejal, meni niso neznane “ovire”, na katere bomo naleteli pri prenašanju naše “norosti” na druge apostole. Nekatere se bodo morda zdele nepremagljive …, toda »inter medium montium pertransibunt aquae« — vode si bodo utrle pot sredi med gorami. Nadnaravni duh in zagon naše gorečnosti bosta prevrtala gore in premagali bomo tiste ovire.

“Moj Bog, moj Bog! Vsi na enak način ljubljeni, po Tebi, v Tebi in s Teboj; zdaj pa vsi razkropljeni,” si tarnal, ko si se spet znašel sam in brez človeških sredstev.

— A Gospod je takoj v tvojo dušo položil gotovost, da bo On to razrešil. In rekel si mu: Ti boš to uredil!

— Dejansko je Gospod za vse poskrbel prej, v večji meri in bolje, kot si ti pričakoval.

Pravično je, da Oče in Sin in Sveti Duh okronajo Devico Marijo za Kraljico in Gospo vsega stvarstva.

— Izkoristi to moč! In z otroško drznostjo se pridruži temu nebeškemu praznovanju. — Jaz kronam Božjo Mater in svojo Mater s svojo prečiščeno šibkostjo, saj nimam dragih kamnov niti kreposti.

— Pogum!