Seznam točk

Največji norec vseh časov je On. Je mogoča še večja norost kot to, da se kdo izroči tako kot On in da se izroči takšnim ljudem?

Bilo bi že dovolj noro, če bi sklenil postati nebogljeno Dete; toda potem bi se celo mnogi zlobneži raznežili in si ne bi drznili z njim grdo ravnati. To se mu je zdelo premalo: hotel se je še bolj izničiti in se še bolj razdati. In je postal hrana, postal je kruh.

— Božji Norec! Kako ljudje ravnajo s tabo? … Kako ravnam s tabo jaz sam?

Jezus, tvoja norost ljubezni mi je ukradla srce. Nebogljen si in majhen, da bi tisti, ki te jejo, postali veliki.

Doseči moraš, da bo tvoje življenje v svojem bistvu — popolnoma! — evharistično.

Tabernakelj rad imenujem ječa ljubezni!

— Že dvajset stoletij je On tam … prostovoljno zaprt! Zame in za vse.

Si kdaj pomislil, kako bi se pripravil na prejem Gospoda, če bi bilo mogoče iti k obhajilu samo enkrat v življenju?

— Zahvalimo se Bogu, ker se mu moremo zlahka približati, toda … zahvaliti se mu je treba tako, da se na njegov prejem zelo dobro pripravimo.

Reci Gospodu, da boš v prihodnje vsakokrat, ko boš daroval ali se udeležil svete maše in delil ali prejemal evharistični zakrament, to storil z veliko vero, z gorečo ljubeznijo, kot da bi bilo zadnjič v tvojem življenju.

— In obžaluj svojo preteklo nemarnost.

Razumem tvojo željo po dnevnem prejemanju svete evharistije, kajti kdor se čuti božjega otroka, ima nujno potrebo po Kristusu.

Ko si pri sveti maši, pomisli — to je resnica! — da si udeležen pri božji daritvi: na oltarju se Kristus znova daruje zate.

Ko ga prejmeš, mu reci: Gospod, upam vate; častim te, ljubim te, pomnôži mi vero. Bodi opora moji šibkosti, Ti, ki si ostal v evharistiji, nebogljen, da bi pomagal slabotnosti ustvarjenin.

Vzeti moramo za svoje, usvojiti tiste Jezusove besede: »Desiderio desideravi hoc Pascha manducare vobiscum« — srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo. Na noben drug način ne moremo bolje pokazati svojega največjega zanimanja in ljubezni do svete daritve kot tako, da se skrbno držimo tudi najmanjšega izmed obrednih določil, ki jih predpisuje modrost Cerkve.

Poleg ljubezni pa nas mora spodbujati “potreba”, da bi postali podobni Jezusu Kristusu ne le v notranjosti, temveč tudi navzven, tako da se po obsežni prostornosti krščanskega oltarja gibljemo v ritmu in harmoniji pokorne svetosti, ki se istoveti z voljo Kristusove Neveste, se pravi z voljo Kristusa samega.

Gospoda v evharistiji moramo sprejemati kakor vélike zemeljske osebnosti ali še bolje: z okrasjem, z lučmi, z novimi oblačili …

— In če me vprašaš, katero snažnost, katero okrasje in katere luči moraš imeti, ti bom odgovoril: snažnost v tvojih čutih, v vsakem posebej; okrasje v tvojih zmožnostih, v vsaki posebej; luč v vsej tvoji duši.

Bodi evharistična duša!

— Če je središče tvojih misli in tvojih upov v tabernaklju, sin moj, kako obilni bodo sadovi svetosti in apostolata!