Seznam točk

Ljubi in išči pomoč človeka, ki vodi tvojo dušo. Pri duhovnem vodstvu povsem razkrij svoje srce — četudi je polno gnilobe! — iskreno, z željo, da bi ozdravel; sicer ta gniloba ne bo nikdar izginila.

Če se zatečeš k nekomu, ki lahko rano samo površinsko očisti …, si strahopetec, kajti v bistvu boš prikril resnico na škodo samega sebe.

Nikdar se ne boj povedati resnice in ne pozabi, da je včasih iz ljubezni do bližnjega bolje molčati. Vendar nikoli ne môlči iz malomarnosti, udobja ali strahopetnosti.

Obstaja le ena smrtna bolezen, ena sama pogubna napaka: sprijaznjenje s porazom, ko se človek ne zna boriti v duhu božjih otrok. Če manjka ta osebni trud, duša ohromi in obleži sama, nezmožna sadov …

— S to strahopetnostjo človeško bitje Gospoda prisili, da izreče besede, ki jih je On slišal od hromega ob kopeli Betésda: »Hominem non habeo!« — Nimam človeka!

— Kakšna sramota, če Jezus v tebi ne bi našel moža, žene, ki ju pričakuje!

Odvrni od sebe to človeško previdnost, ki te dela tako opreznega — oprosti mi! — tako strahopetnega.

— Ne bodimo ljudje ozkega pogleda, mladoletni moški in ženske, slabovidni, brez nadnaravnega obzorja …! Mar delamo za sebe? Ne!

Torej recimo brez strahu: Jezus moj, za Tebe delamo, pa … nam boš odrekel gmotna sredstva? Dobro veš, kako nevredni smo; kljub temu pa jaz ne bi tako ravnal s hlapcem, ki bi mi služil …

Zato upamo, prepričani smo, da nam boš dal, kar potrebujemo, da bi ti služili.

Umreti je nekaj dobrega. Kako je mogoče, da nekdo ima vero, obenem pa se boji smrti? … Toda dokler te Gospod hoče ohraniti na zemlji, bi umreti zate pomenilo strahopetnost. Živeti, živeti in trpeti in delati iz ljubezni: to je tvoja naloga.