Seznam točk

Kako naj si razlagamo tako zaupno molitev, to gotovost, da ne bomo podlegli v boju? To prepričanje ima svojo podlago v dejstvu, ki ga bom vedno občudoval: v našem Božjem otroštvu. Gospod, ki nas v tem postnem času nagovarja k spreobrnjenju, ni nikakršen gospodovalen tiran, pa tudi ne tog in neizprosen sodnik: je naš Oče. Govori nam o naših grehih, naših napakah, o pomanjkanju naše velikodušnosti, toda zato, da bi nas odrešil vsega tega, da nam obljubi svoje prijateljstvo in ljubezen. Zavest o našem Božjem otroštvu daje veselje našemu spreobrnjenju, pove nam, da se vračamo v Očetovo hišo.

Božje otroštvo je temelj duha Opus Dei. Vsi ljudje so Božji otroci. Vendar sin lahko pred očetom reagira na različne načine. Potruditi se moramo, da bomo otroci, ki se zavedajo, da nam Gospod, ki nas ljubi kot svoje otroke, kot takim nudi prostor v svojem domu, sredi tega sveta, da smo člani njegove družine, da je naše, kar je njegovega, in njegovo, kar je našega, da čutimo do Njega to domačnost in zaupanje, zaradi katerega ga prosimo — kot majhni otroci —, za zvezde!

Božji otrok se obrača h Gospodu kot k Očetu. Njegov odnos ni hlapčevski, ni formalen priklon, zgolj vljudnost, ampak je poln odkritosrčnosti in zaupanja. Bog se ne zgraža nad ljudmi. Bog se ne naveliča naše nezvestobe. Naš nebeški Oče odpusti vsako žalitev, ko se sin povrne k Njemu, ko se pokesa in prosi odpuščanja. Naš Gospod je tako očetovski, da prehiti našo željo po odpuščanju in nam z odprtimi rokami pride milostno naproti.

Glejte, ničesar novega ne odkrivam. Spomnite se prilike, ki nam jo je Božji Sin pripovedoval, da bi spoznali ljubezen Očeta, ki je v nebesih: prilike o izgubljenem sinu.

Ko je bil še daleč, pravi Sveto pismo, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. To so besede Svetega pisma: ga je poljubil, zasul ga je s poljubi. Se je mogoče izraziti še bolj človeško? Je mogoče na še bolj slikovit način opisati očetovsko ljubezen Boga do ljudi?

Pred Bogom, ki nam hiti naproti, ne moremo ostati tiho; s svetim Pavlom kličemo Abba, Pater! Oče, Oče moj! Kljub temu, da je Stvarnik vesolja, mu niso mar visokodoneči naslovi in tudi ne pogreša priznavanja svojega gospostva. Hoče, da ga kličemo Oče, da uživamo v tej besedi in da se nam ob tem duša napolni z veseljem.

Na neki način je človeško življenje stalno vračanje v hišo našega Očeta. Vračanje preko skesanosti, spreobrnitve srca, ki pomeni željo po spremembi, trdno odločitev, da se bomo poboljšali, kar se zatorej pokaže v požrtvovalnih dejanjih in predanosti. Vrnitev v Očetovo hišo po zakramentu sprave, pri katerem si z izpovedjo svojih grehov oblečemo Kristusa ter tako postanemo njegovi bratje, člani Božje družine.

Bog nas pričakuje, kot oče v priliki, z odprtimi rokami, čeprav si tega ne zaslužimo. Naš dolg ni važen. Kot v primeru izgubljenega sina, je potrebno le, da odpremo svoje srce, da zahrepenimo po domu svojega Očeta, da se čudimo in veselimo nad Božjim darom, da se lahko imenujemo in smo, kljub tako slabemu odzivu s svoje strani, resnično Njegovi otroci.

Doživljati sveto mašo pomeni živeti v stalni molitvi; prepričati se, da je to za vsakega izmed nas osebno srečanje z Bogom: molimo, slavimo, prosimo, se zahvaljujemo, zadoščujemo za naše grehe, se očiščujemo, se v Kristusu čutimo eno z vsemi kristjani.

Kdaj pa kdaj smo se morda vprašali, kako se lahko odzovemo tolikšni Božji ljubezni; morda smo si želeli jasno orisan program krščanskega življenja. Rešitev je lahka in dosegljiva vsem vernikom: ljubeznivo sodelovati pri sveti maši, naučiti se biti z Bogom pri maši, kajti v tej daritvi je zaobjeto vse, kar Gospod hoče od nas.

Dovolite, da vas spomnim na nekaj, kar ste tolikokrat opazovali: na potek liturgičnih obredov. Če jim sledimo korak za korakom, je veliko možnosti, da bo Gospod vsakemu od vas pokazal, kaj mora izboljšati, katere napake izločiti, kakšen naj bo naš bratski odnos do vseh ljudi.

Duhovnik se približa k oltarju Boga, Boga, ki razveseljuje našo mladost. Sveta maša se začne z veselo pesmijo, saj je tukaj Bog! To je veselje, ki se skupaj s priznanjem in ljubeznijo odraža pri poljubu oltarne mize, simbol Kristusa in spomin svetih: majhen prostor, posvečen, ker tu poteka zakrament neskončne učinkovitosti.

Confiteor nam prikaže našo nevrednost; ne v abstraktnosti naše krivde, temveč v konkretni prisotnosti naših grehov in naših napak. Zato ponavljamo: Kyrie eleison, Christe eleison, Gospod, usmili se! Kristus, usmili se! Če bi bilo odpuščanje v sorazmerju z našimi zaslugami, bi v tem trenutku iz naše duše privrela grenka žalost. Vendar zaradi Božje dobrote dosežemo odpuščanje po Božjem usmiljenju, ki mu vzklikamo — Slava! —, zakaj edino ti si Sveti, edino ti Gospod, edino ti Najvišji, Jezus Kristus, s Svetim Duhom: v slavi Boga Očeta.

Moram pa vam dati v razmislek še nekaj: brez strahu si moramo prizadevati za dobro, zlasti ker je težko verjetno, da bi se ljudje zares odločili delati pravično in ker je še daleč zemeljsko sobivanje, ki bi ga navdihovala ljubezen in ne sovraštvo ali brezbrižnost. Vemo tudi, da bi, čeprav bi dosegli pravičnejšo delitev dobrin in harmonično ureditev družbe, trpljenje zaradi bolezni, nerazumevanja ali osamljenosti, trpljenje ob smrti dragih oseb in izkušnji lastne šibkosti ne izginilo.

Ob vseh teh tegobah ima kristjan na voljo samo en pristen, dokončen odgovor: Kristus na križu, Bog, ki trpi in umre, Bog, ki nam izroči svoje Srce, ki ga je sulica odprla v ljubezni do vseh. Naš Gospod sovraži krivice in obsoja tistega, ki jih povzroča. Ker pa spoštuje svobodo vsakega posameznika, dopušča, da obstajajo. Bog, naš Gospod, ne povzroča trpljenja ljudi, ga pa dopušča, ker to po izvirnem grehu sodi k človeški naravi. Kljub temu ga je njegovo Srce, polno ljubezni do ljudi, napotilo, da je s križem nase prevzel vse te muke: naše trpljenje, našo žalost, našo tesnobo, našo lakoto in žejo po pravičnosti.

Krščanski nauk o trpljenju ni načrt, kako priti do lahke tolažbe. V prvi vrsti gre za doktrino sprejetja tega trpljenja, ki je dejansko v vsakem človeškem življenju. Povem vam — z veseljem, kajti vedno sem učil in poskušal živeti načelo, da je tam, kjer je križ, tudi Kristus, ljubezen —, da se trpljenje pogosto pojavlja v mojem življenju in da sem več kot enkrat želel jokati. Ob drugih prilikah sem čutil, da v meni raste jeza zaradi krivice in zla. Okušal sem žalost, ko sem videl, da ne morem storiti nič, da kljub željam in prizadevanjem ne morem izboljšati krivičnih okoliščin.

Ko vam govorim o bolečini, ne govorim samo o teoriji, niti se ne omejujem na izkušnje drugih, ko vam pravim, da se ozrite na Kristusa, če zaradi resničnosti trpljenja kdaj čutite, da vaša duša omahuje. Prizor na Kalvariji vsem oznanja, da moramo težave posvečevati, če živimo združeni s križem.

Naše preizkušnje, če jih krščansko živimo, se namreč spremenijo v zadoščevanje, v sodelovanje pri usodi in življenju Jezusa, ki je prostovoljno iz ljubezni do ljudi izkusil vsakovrstne muke in bolečine. Rodil se je, živel in umrl ubog; po krivem so ga napadali, žalili, obrekovali, obtožili in obsodili; učenci so ga izdali in zapustili; izkusil je osamljenost in trpkost kazni in smrti. Kristus tudi sedaj trpi v svojih udih, v celotnem človeštvu, ki naseljuje zemljo in katerega Glava, Prvorojenec in Odrešenik je.

Trpljenje je v Božjem načrtu. To je resničnost, čeprav jo težko razumemo. Kot Človek jo je težko sprejel tudi Kristus: Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi. V tej napetosti trpljenja in sprejetja Očetove volje gre Jezus mirno v smrt in odpusti tistim, ki ga križajo.

Prav ta nadnaravna dopustitev trpljenja istočasno pomeni največjo pridobitev. Jezus je s smrtjo na križu premagal smrt; Bog iz smrti potegne življenje. Zato Božji otrok ne sme biti kot nekdo, ki se vda v svojo tragično usodo, temveč mora njegov odnos temeljiti na zadovoljstvu človeka, ki že vnaprej okuša zmago. V imenu te zmagovite Kristusove ljubezni se moramo kristjani podati na vse poti tega sveta, da bomo v besedi in dejanjih sejalci miru in veselja. Boriti se moramo — v boju miru —, proti slabemu, proti krivici in grehu ter tako oznanjati, da trenutno človeško stanje ni dokončno; da bo Božja ljubezen, ki se je razkrila v Jezusovem Srcu, dosegla veličastno duhovno zmago ljudi.

Veselje je krščanska dobrina. Zakrije ga samo žalitev Boga; kajti greh je rezultat sebičnosti, sebičnost pa vzrok žalosti. Toda še tedaj veselje ostane v žerjavici duše, saj vemo, da Bog in njegova mati nikoli ne pozabita na ljudi. Če se pokesamo, če iz našega srca privre dejanje obžalovanja, če se očistimo v zakramentu svete spovedi, nam Bog pride naproti in nam odpusti; in žalost izgine. Zato se je treba poveseliti in vzradostiti, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.

Te besede povzamejo čudovit konec prilike o izgubljenem sinu, ki se je nikoli ne bomo naveličali premišljevati: "Poglej, kako ti Oče prihaja naproti; objel te bo čez rame, te poljubil v znamenje ljubezni in nežnosti, naročil, naj ti dajo obleko, prstan, obutev. Ti se še vedno bojiš graje, on pa ti vrača dostojanstvo; bojiš se kazni, on pa te poljublja; bojiš se jezne besede, on pa ti pripravlja gostijo."

Ljubezen Boga je nedoumljiva. Če tako ravna s človekom, ki ga je užalil, kako bo šele počastil svojo mater, ki je brezmadežna, Virgo fidelis, presveta Devica, vedno zvesta?

Če je Božja ljubezen tako velika, kljub temu da je v človeškem srcu, pogosto izdajalskem, tako malo prostora, kakšno je potem šele srce Marije, ki se ni nikdar niti malo upiralo Božji volji?

Glejte, kako tudi liturgija današnjega praznika sporoča, da je s človeškim umovanjem nemogoče razumeti neskončno Božje usmiljenje. Namesto da bi razlagala, poje; spodbuja domišljijo, da bi vsakdo z navdušenjem pristopil k čaščenju. Kajti resničnost bo vse to presegla: Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd. Če kralj hrepeni po tvoji lepoti, on je vendar tvoj gospod, se mu pokloni. Vsa bleščeča je kraljeva hči v notranjem prostoru, iz zlatih pletenin je njena obleka.

Liturgija se bo končala z Marijinimi besedami, v katerih se največja ponižnost prepleta z največjo slavo: Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni.

Cor Mariae dulcissimum, iter para tutum; presladko Marijino Srce, daj nam moč in gotovost na naši zemeljski poti; bodi ti sama naša vodnica, ker poznaš pot in zanesljivo bližnjico, ki po tvoji ljubezni vodita k ljubezni Jezusa Kristusa.

Končuje se liturgično leto in v sveti oltarni daritvi Očetu ponovno darujemo žrtev, Kristusa, Kralja svetosti in milosti, Kralja pravičnosti, ljubezni in miru, kot bomo kmalu prebrali v hvalospevu. Vsi v duši občutite neznansko veselje, ko pomislite na sveto človeškost našega Gospoda. On je Kralj s srcem iz mesa, kot je naše, je Stvarnik vesolja in vsakega posameznega bitja in nam ne vlada z zapovedovanjem, temveč prosi za malo ljubezni in nam tiho kaže svoje ranjene roke.

Toda zakaj ga potem toliko ljudi ne pozna? Zakaj je še vedno slišati ta kruti ugovor: nolumus hunc regnare super nos, nočemo, da bi ta zavladal nad nami? Na svetu je na milijone ljudi, ki tako gledajo na Kristusa oziroma, bolje rečeno, na Kristusovo senco, saj Kristusa sploh ne poznajo in niso videli ne lepote njegovega obraza ne spoznali Njegovega čudovitega nauka.

Ob tem žalostnem pogledu se čutim poklicanega k zadoščevanju. Ko poslušam to vpitje, ki ne poneha in ki se bolj kot s samim glasom izraža v slabih dejanjih, čutim potrebo, da na ves glas zakličem: Oportet illum regnare! Prav je, da On kraljuje.

Mnogi ne prenesejo, da vlada Kristus. Nasprotujejo mu na nešteto načinov: v splošnem prikazovanju sveta in človeškega sožitja, v navadah, v znanosti in umetnosti. Celo v samem življenju Cerkve! Sv. Avguštin piše: "Ne govorim o hudobnežih, ki preklinjajo Kristusa. Pravzaprav so redki tisti, ki ga preklinjajo z jezikom, veliko pa je takih, ki ga preklinjajo s svojim vedenjem."

Nekatere moti celo izraz Kristus Kralj, in to zaradi nepomembnega vprašanja besed, kot da bi Kristusovo kraljestvo lahko zamenjali s kako politično formulo. Ali pa zato, ker bi s priznanjem Gospodovega kraljevskega dostojanstva priznali njegov zakon. Zakona pa ne prenesejo, celo prijetne zapovedi ljubezni ne, ker se nočejo približati Božji ljubezni. Služiti skušajo zgolj svoji sebičnosti.

Že dolgo me Gospod spodbuja, da ponavljam tihi klic: Serviam! Služil bom. Naj On v vseh nas okrepi prizadevanja za izročitev in zvestobo Božjemu klicu — naravno, brez pompa in hrupa —, sredi ulice. Zahvalimo se mu iz dna srca. Obrnimo se nanj v molitvi podložnikov, otrok (!), in jezik in nebo se nam bosta napolnila z medom in mlekom. Z veseljem bomo govorili o Božjem kraljestvu, ki je kraljestvo svobode, svobode, ki nam jo je On zaslužil.