Seznam točk

Pri sveti maši smo brali odlomek iz Evangelija po Janezu: prizor čudežnega ozdravljenja od rojstva slepega moža. Mislim, da sta nas vse ponovno ganila Božja moč in usmiljenje, ki ni ravnodušno do človeških nesreč. Vendar bi se želel sedaj ustaviti pri nekaterih drugih značilnostih: konkretno, da bi spoznali, da se tudi kristjan — če je v njem ljubezen do Boga —, ne čuti ravnodušnega do usode drugih ljudi, da zna biti spoštljiv do vseh; in kadar ta ljubezen upade, obstaja nevarnost, da fanatično in neizprosno vdre v zavest drugih.

Ko je šel mimo, pravi evangelij, je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Jezus, ki prihaja mimo. Večkrat sem bil očaran nad tako preprostim opisovanjem Božje milosrčnosti. Jezus pride mimo in se takoj zave človeške bolečine. Pomislite, kako drugačne so bile takrat misli učencev. Vprašajo ga: Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?

Ne smemo se čuditi, če se mnogo ljudi, tudi teh, ki se imajo za kristjane, podobno obnaša: najprej mislijo slabo. Sumijo brez vsakega dokaza; pa ne samo v mislih, tudi javno si upajo izraziti prezgodnjo sodbo.

Obnašanje učencev bi lahko dobrohotno označili kot nepristransko. V tedanji družbi — podobno kot v današnji, v tem se ni zgodilo dosti sprememb —, so bili farizeji, ki so iz takšnega ravnanja napravili pravilo. Spomnite se, na kakšen način jih Jezus obtoži: Prišel je namreč Janez, ki ni jedel in ne pil, pa pravijo: Demona ima. Prišel je Sin človekov, ki jé in pije, pa pravijo: Glej, požrešnež je in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov.

Jezus je trpel zbadljivo in ostro kritiko: sistematične napade na njegovo dobro ime in obrekovanje nespornega vedenja. Zato ni čudno, da nekateri enako pristopajo do tistih, ki si — v zavedanju svojih razumljivih in naravnih omejenosti ter osebnih napak, malo pomembnih in, bi rekel, neizogibnih zaradi človeške šibkosti —, želijo slediti Učitelju. Potrditev teh dejstev nas ne sme pripeljati do upravičevanja takšnih grehov in prestopkov — s sumljivim razumevanjem jim rečemo govorice —, proti dobremu imenu kogar koli. Jezus napove, da če so hišnega gospodarja imenovali Belcebub, ni pričakovati, da bi se bolje obnašali do njegovih domačih; istočasno pa pojasni, da bo vsak, kdor reče bratu norec, kriv in obsojen na peklensko dolino ognja!

Od kod izhaja to nepravično presojanje drugih? Videti je, kot da bi nekateri stalno nosili plašnice, ki jim omejujejo pogled. Načelno ne sprejemajo možnosti, da sta mogoča poštenost, ali vsaj stalno prizadevanje za dobro. Vse sprejemajo, kot pravi star filozofski izrek, tako kot je oblikovana posoda: v svoji predhodni deformaciji. Zanje še največja poštenost — kljub vsemu —, odseva zveriženo držo, ki hinavsko daje videz dobrote. "Kadar jasno odkrijejo dobro," piše sv. Gregor, "poizvedujejo, kje bi bilo skrito zlo."

Težko je dopovedati tem ljudem, v katerih se deformacija skoraj razvije v človekovo drugo naravo, da je bolj človeško in bliže resnici misliti dobro o bližnjem. Sveti Avguštin svetuje naslednje: "Prizadevajte si pridobiti kreposti, za katere mislite, da jih vaši bratje nimajo; potem ne boste več videli njihovih napak, ker jih tudi vi ne boste imeli." Za nekatere tako mišljenje kaže na naivnost. Oni so bolj realisti, bolj razumski.

Če predsodek povzdignejo v pravilo za obsodbo, bodo vsakogar užalili, še preden bodo slišali njegove razloge. Potem bodo, objektivno, dobrohotno, morda obtožencu dopustili možnost, da se zagovarja: to je proti vsaki morali in zakonu, saj bi morali sami z dokazi podpreti namišljeno napako, tako pa nedolžnemu naklonijo privilegij, da dokaže svojo nedolžnost.

Ne bi bil odkrit, če vam ne bi priznal, da je to premišljevanje kaj več kot le hitro brskanje po pravnih in moralnih traktatih. Sloni na izkušnjah, ki jih je marsikdo doživel na lastni koži, prav tako kot so druge pogosto dolga leta imeli na muhi z obrekovanji in lažnimi obtožbami. Božja milost in naravna nemaščevalnost sta dosegli, da obtoženim ni ostal niti kanček zagrenjenosti. Mihi pro minimo est, ut a vobis iudicer, meni je prav malo mar, če mi sodite vi, bi lahko rekli s svetim Pavlom. Včasih bi z vsakdanjimi besedami dodali, da so to zanje le malenkosti. To je resnica.

Po drugi strani pa ne morem zanikati, da sem žalosten zaradi duše človeka, ki krivično napada poštenost drugih, kajti krivični napadalec sam sebe potiska na dno. Trpim tudi zaradi tolikih, ki pred samovoljnimi in silnimi obtožbami ne vedo, kam naj se obrnejo: obstanejo kot okameneli, ne morejo verjeti, da je kaj takega mogoče, razmišljajo, če niso vse skupaj le hude sanje.

Pred nekaj dnevi smo pri sveti maši v berilu brali zgodbo o Suzani, zvesti ženi, ki sta jo dva sprijena starca krivično obtožila nezvestobe. Suzana je zaječala in rekla: Od vseh strani sem stiskana, kajti če tako storim, je to zame smrt, če pa tega ne storim, ne bom ubežala vajinim rokam. Kolikokrat so mnogi čisti ljudje zaradi zahrbtnosti nevoščljivcev ali spletkarjev postavljeni v podoben položaj! Dve možnosti imajo: žaliti Gospoda ali gledati, kako jim jemljejo dobro ime. Edina plemenita in častna rešitev je hkrati tudi izredno boleča: bolje je zame, da tega ne storim in padem v vajine roke, kakor da bi storila greh pred Gospodovim obličjem.

Vrnimo se k prizoru ozdravitve slepega. Jezus je odgovoril učencem, da njegova nesreča ni posledica greha, ampak priložnost, da se izkaže Božja moč, ter s čudovito preprostostjo odloči, da slepi spregleda.

Tedaj se skupaj s srečo pričnejo nadloge tega človeka. Ne pustijo ga pri miru. Najprej pridejo sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač. Evangelij ne omenja, da bi se razveselili, ampak da niso mogli verjeti, čeprav je slepi vztrajal, da je tisti, ki prej ni videl, sedaj pa vidi, on sam. Namesto da bi mu dopustili, da mirno uživa prejeto milost, ga odvlečejo k farizejem, ki ga ponovno izprašajo, kako se je zgodilo. In drugič odgovori: Blata mi je dal na oči, nato sem se umil in vidim.

Farizeji pa hočejo dokazati, da se to, kar se je zgodilo, dobro delo, čudež, ni zgodilo. Nekateri se opirajo na revne, hinavske razloge, zelo pristranske: da je bil ozdravljen na soboto, in ker je na soboto prepovedano delati, ni bilo ozdravljenja. Drugi naredijo to, čemur bi danes rekli preiskava. Gredo k staršem slepega: Je to vaš sin, o katerem pravite, da se je rodil slep? Kako, da zdaj vidi? Strah pred mogočneži starše privede do tega, da jim odgovorijo s stavkom, ki vsebuje vso zanesljivost znanstvene metode: Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep; kako to, da zdaj vidi, pa ne veva, in kdo mu je odprl oči, midva ne veva. Njega vprašajte. Dovolj je star. Sam naj govori o sebi.

Preiskovalci ne morejo verjeti, ker nočejo verjeti. Tedaj so farizeji drugič poklicali človeka, ki je bil prej slep, in mu rekli: … Mi vemo, da je ta človek — Jezus Kristus — grešnik.

V kratkih besedah nam poročanje svetega Janeza nazorno prikaže tipičen primer grobega kršenja temeljne pravice, ki po naravi stvari pripada vsakomur, pravice do tega, da se s posameznikom ravna spoštljivo.

To je danes še vedno aktualna tema. Zelo lahko bi bilo v današnjem času navesti primere, v katerih agresivna radovednost privede do bolestnega raziskovanja po zasebnem življenju drugih. Že nekaj malega smisla za pravičnost zahteva, da tudi pri preiskovanju domnevnega prestopka postopamo previdno in zmerno, ne da bi vzeli kot dejstvo nekaj, kar je samo mogoče. Razumljivo je torej, do kakšne mere je treba to nezdravo radovednost označiti kot izprijenost, da bi spravili na plano nekaj, kar ne samo da ni prestopek, temveč more biti častno dejanje.

Trgovcem z domnevami, ki dajejo vtis organiziranega trgovanja z zasebnostjo, se je treba zoperstaviti, braniti čast vsakega človeka, njegovo pravico do molka. Pri tej obrambi znajo biti enakih misli vsi pošteni ljudje, pa naj bodo kristjani ali ne, ker gre za splošno vrednoto: za legitimno odločitev vsakega človeka, da je to, kar je, da se ne razkazuje, da spodobno obdrži zase svoje radosti, družinske težave in bolečine; predvsem pa, da dela dobro brez zbujanja pozornosti, da pomoči potrebnim pomaga iz čiste ljubezni, ne da bi bil primoran obešati na veliki zvon ta dobra dela, še manj pa, da bi moral razgaljati zasebnost svoje duše pred brezobzirnim in zahrbtnim pogledom ljudi, ki glede notranjega življenja, razen z namenom, da bi se brezsrčno norčevali, ne dojamejo, niti ne želijo dojeti ničesar.

Kako težko se je otresti te zasledujoče napadalnosti! Načini, kako ovirati človekovo mirno življenje, so se namnožili. Mislim na tehnične pripomočke, pa tudi na postopke utemeljevanja, proti katerim se je težko upreti, če hoče človek obdržati dobro ime. Tako se včasih izhaja iz domneve, da so vsi ljudje slabi; zato se s tem zmotnim pristopom zdi, da je samokritika, samoobtoževanje neizogibno. Če si kdo ne naprti cele tone blata na svoje rame, potem ga označijo za najslabšega med slabimi in poleg tega še za hinavca in bahača.

Ob drugih prilikah je možno še drugačno ravnanje: kdor vas je v govoru ali pisanju obrekoval, je pripravljen priznati, da ste dosledna osebnost, vendar tega drugi ne bodo hoteli priznati in lahko razglasijo, da si tat. Kako boš dokazal, da nisi tat? Ali pa: stalno ste trdili, da je vaše vedenje čisto, plemenito, pošteno. Bi bili pripravljeni znova presoditi, če slučajno to vaše vedenje ni — ravno nasprotno —, umazano, neplemenito, izkrivljeno?