Seznam točk

Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca. Ta vrstica sv. Janeza najavlja bralcu njegovega evangelija, da se bo takrat zgodilo nekaj zelo pomembnega. To je prisrčen uvod, vzporeden onemu, ki ga zapiše sv. Luka: Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel. Začnimo s prošnjo k Svetemu Duhu, da nas pripravi za razumevanje vsakega izraza, vsake Jezusove kretnje, ker hočemo živeti nadnaravno življenje, ker je Gospod izrazil svojo voljo, da se nam bo dal kot dušna hrana in ker priznamo, da ima edino On besede večnega življenja.

Vera nas navdihuje, da s Simonom Petrom vzkliknemo: Mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji. In ta vera, zlita z našo pobožnostjo, nas v onih transcendentnih trenutkih nagovori, da posnemamo sv. Janeza, se drzno približamo Jezusu in položimo glavo na prsi Učenika, ki je goreče ljubil svoje — to smo pravkar slišali —, jih ljubil do konca.

Vse možne besede so ničeve, če skušajo razložiti, pa čeprav površno, skrivnost velikega četrtka. Vendar si ni težko predstavljati, vsaj približno, čutenja Jezusovega Srca tistega zadnjega večera v družbi njegovih, pred daritvijo na Kalvariji.

Pomislite na človeško izkušnjo poslavljanja dveh oseb, ki se imata radi. Želeli bi ostati skupaj za vedno, vendar ju dolžnost — katerakoli —, sili, da se ločita. Prizadevata si, da bi se ne ločili, a ne moreta. Človeška ljubezen, pa čeprav še tako velika, je omejena in se zateče k simbolu: poslavljajoči si izmenjajo darila, morda le fotografijo, s tako gorečim posvetilom, da je čudno, da papir ne zagori. Ne zmoreta česa drugega, ker njuna moč ni enakovredna njunim željam.

Česar mi ne moremo, more Gospod Jezus Kristus, popoln Bog in popoln Človek, ki nam ne izroča simbola, temveč dejstvo: On sam ostane. Šel bo k Očetu, a ostane pri ljudeh. Ne pusti nam zgolj darila, s katerim bi se ga spominjali, sliko, ki čez čas postane nejasna, fotografijo, ki kmalu zbledi in orumeni in je brez vrednosti za one, ki niso bili protagonisti tistega ljubega trenutka. Pod podobo kruha in vina je On resnično navzoč: s svojim telesom, krvjo, dušo in božanskostjo.

Rad bi, da bi ob tem upoštevali svoje poslanstvo kot kristjani, da bi obrnili pogled k sveti evharistiji, k Jezusu, navzočemu med nami, ki nas je postavil za del samega sebe: vos estis corpus Christi et membra de membro, vi pa ste Kristusovo telo in vsak zase del telesa. Naš Bog se je odločil ostati v tabernaklju, da nas hrani, nas pobožanstvi, nam pomaga k uspehu pri našem delu in naših naporih. Jezus je istočasno sejalec, seme in sad setve: kruh večnega življenja.

Čudež svete evharistije, ki se stalno obnavlja, ima vse značilnosti Jezusovega delovanja. Popoln Bog in popoln Človek, Gospod neba in zemlje, se nam ponuja kot najbolj naravna in običajna prehrana. Skoraj dva tisoč let čaka na našo ljubezen. Dolga doba je to, pa spet ne toliko. Kjer je ljubezen, tam dnevi hitro minevajo. V spominu imam očarljivo pesem iz španske Galicije, eno izmed pesnitev Alfonza X. Modrega. V njej opeva legendarnega meniha, ki je v svoji preprostosti prosil sveto Marijo, da bi mogel pogledati v nebo, pa četudi le za trenutek. Njegovi želji je ugodila in dobri menih je stopil v raj. Ko se je vrnil, ni spoznal nobenega izmed sobratov. Molitev v raju, ki se je njemu zdela zelo kratka, je v resnici trajala tri stoletja. Srcu, ki ljubi, tristo let ni nič. Tako si jaz razlagam dva tisoč let Gospodovega čakanja v evharistiji. Čakanje Boga, ki ljubi človeštvo, ki nas išče, ki si nas želi take, kakršni smo — omejeni, egoisti, nestalni —, a sposobni odkriti Njegovo neskončno ljubezen in se Mu prepustiti v celoti.

Iz ljubezni in zato, da bi nas naučil ljubiti, je prišel Jezus na zemljo in ostal med nami v evharistiji. Ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, jim je izkazal ljubezen do konca. S temi besedami prične sveti Janez opis dogodkov na predvečer pashe, ko je Jezus — tako nam pravi sveti Pavel —, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: "To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin. " Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: "Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin."

To je preprost in slovesen trenutek vzpostavitve nove zaveze. Jezus odpravi staro ekonomijo zaveze in nam razodene, da bo On sam vsebina naše molitve in našega življenja.

Glejte radost, ki preveva vso današnjo liturgijo: naj bo hvalnica polna, glasna, radostna. To je krščanska radost, ki prepeva novemu času: novi red je mesto starega nam dal. Novo pride, staro gre, pred resnico sni beže, noč premaga dan svetal.

Čudež ljubezni. Kruh, resničen za kristjana: Jezus, Prvorojenec večnega Boga se nam izroča kot hrana. Isti Jezus Kristus, ki nas tu krepča, pa nas pričakuje v nebesih kot svate, sodediče in družabnike, saj "tisti, ki se hranijo v Kristusu, bodo umrli svetu in času, a živeli bodo večno, ker je Kristus sam neminljivo življenje."

Za kristjana, ki mu je evharistija dokončno okrepčilo, mana, se večna sreča začne že sedaj. Staro je minilo. Pustimo ob strani vse zastarelo! Vse naj bo novo: srca, besede in dejanja.

To je veselo oznanilo. Je oznanilo, novost, ker nam sporoča globino ljubezni, ki je prej nismo slutili. Je veselo, ker ni večje sreče kot te, da se tesno združimo z Bogom. To je veselo oznanilo, ker nam na poseben in nepopisen način predstavi večnost.

Ko je Gospod pri zadnji večerji postavil sveto evharistijo, je bila noč, "kar je pomenilo," razlaga sveti Janez Zlatousti, "da se je čas dopolnil". Noč je padala na zemljo, ker so se stari obredi, stara znamenja o neskončnem Božjem usmiljenju do človeštva, izpolnili v polnosti in odpirala se je nova pot do pravega jutra, do nove pashe. Evharistija je bila postavljena v noči, da je že vnaprej pripravljala vstajenjsko jutro.

Tudi v svojih življenjih bomo pripravili to svitanje. Vse odsluženo, škodljivo in neuporabno — malodušje, nezaupljivost, žalost, strahopetnost —, vse to je treba vreči ven. Sveta evharistija vpelje Božje otroke v Božjo novost, in moramo odgovoriti in novitate sensus, s prenovitvijo vsega našega čutenja, vsega našega delovanja. Dobili smo nov izvor energije, močno korenino, cepljeno v Gospodu. Ne moremo se vrniti k staremu kvasu mi, ki imamo kruh sedanjosti in večnosti.