Seznam točk

Tako, kot o katerem koli dogodku njegovega življenja, ne bi smeli nikdar razmišljati o teh Jezusovih skritih letih, ne da bi se čutili nagovorjene, ne da bi jih prepoznali kot to, kar so: Gospodovi klici, da se otresemo svojega egoizma, svojega udobja. Gospod pozna našo omejenost, našo sebičnost in častihlepnost: težave, ki nas ovirajo, da bi se odpovedali samim sebi in se darovali drugim. Ve, kaj pomeni ne najti ljubezni in občutiti, da prav tisti, ki pravijo, da mu sledijo, to delajo le polovičarsko. Spomnite se na pretresljive prizore, ki jih opisujejo evangelisti, v katerih so apostoli polni pohlepa po časnih dobrinah in zgolj človeških načrtih. Vendar jih je Jezus izbral, jih ima ob sebi in jim zaupa nalogo, ki jo je dobil od Očeta.

Tudi nas kliče in sprašuje kot Jakoba in Janeza: Potestis bibere calicem, quem ego bibiturus sum? Ali sta pripravljena piti kelih — ta kelih popolne predanosti izpolnjevanju Očetove volje —, ki ga bom izpil jaz? Possumus! Da, pripravljena sva, je Janezov in Jakobov odgovor. Vi in jaz, smo resno pripravljeni v vsem izpolniti voljo našega Očeta Boga? Smo izročili Gospodu vse naše srce, ali pa smo še vedno nagnjeni k sebičnosti, k našim koristim, udobju, samoljubju? Je še kaj, kar ne ustreza nam kot kristjanom in ne dopusti, da bi se očistili? Danes imamo priložnost, da se poboljšamo.

Najprej moramo biti prepričani, da nam Jezus sam postavlja ta vprašanja. On sprašuje, ne jaz. Jaz si še samemu sebi ne bi upal zastaviti teh vprašanj. Glasno nadaljujem s svojo molitvijo in vi, vsak izmed nas, v svoji notranjosti priznava Gospodu: Gospod, kako nevreden sem! Tolikokrat sem bil strahopeten! Koliko napak! Ob tej priliki pa ob oni, tu in tam. Lahko celo vzkliknemo: še dobro, Gospod, da me je podpirala tvoja roka, saj sem zmožen vseh podlosti. Ne spusti me, ne zapusti me, vedno ravnaj z mano kot z otrokom. Naj bom močan, pogumen, trden. Vendar pomagaj mi kot neizkušenemu bitju; vodi me za roko, Gospod, in tvoja Mati naj bo tudi ob meni in naj me varuje. In tako — possumus! — bomo zmogli, bomo zmožni imeti Tebe za vzor.

Ni to domišljavost, če rečemo possumus! Jezus nam kaže to božansko pot in nam naroča, naj se odpravimo po njej, kajti On jo je napravil človeško in dosegljivo naši slabotnosti. Zato se je spustil tako nizko. "To je razlog, da se je ponižal, da je ta Gospod, ki je kot Bog enak Očetu, postal služabnik; ponižal pa se je v svoji veličastnosti in moči, ne pa v dobroti in usmiljenju."

Božja dobrota nam hoče olajšati pot. Ne odklanjajmo Jezusovega vabila, ne odrekajmo se mu, ne zatiskajmo si ušes pred njegovim klicem, kajti ni izgovorov, nimamo razlogov, da bi še naprej mislili, da ne zmoremo. On nas je učil s svojim zgledom. "Zato vas na vso moč prosim, bratje: ne dopustite, da bi vam bil zaman predstavljen tako svetal zgled, pač pa mu postanite podobni in prenovite svojo dušo."

Pri sveti maši smo brali odlomek iz Evangelija po Janezu: prizor čudežnega ozdravljenja od rojstva slepega moža. Mislim, da sta nas vse ponovno ganila Božja moč in usmiljenje, ki ni ravnodušno do človeških nesreč. Vendar bi se želel sedaj ustaviti pri nekaterih drugih značilnostih: konkretno, da bi spoznali, da se tudi kristjan — če je v njem ljubezen do Boga —, ne čuti ravnodušnega do usode drugih ljudi, da zna biti spoštljiv do vseh; in kadar ta ljubezen upade, obstaja nevarnost, da fanatično in neizprosno vdre v zavest drugih.

Ko je šel mimo, pravi evangelij, je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Jezus, ki prihaja mimo. Večkrat sem bil očaran nad tako preprostim opisovanjem Božje milosrčnosti. Jezus pride mimo in se takoj zave človeške bolečine. Pomislite, kako drugačne so bile takrat misli učencev. Vprašajo ga: Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?

Ne smemo se čuditi, če se mnogo ljudi, tudi teh, ki se imajo za kristjane, podobno obnaša: najprej mislijo slabo. Sumijo brez vsakega dokaza; pa ne samo v mislih, tudi javno si upajo izraziti prezgodnjo sodbo.

Obnašanje učencev bi lahko dobrohotno označili kot nepristransko. V tedanji družbi — podobno kot v današnji, v tem se ni zgodilo dosti sprememb —, so bili farizeji, ki so iz takšnega ravnanja napravili pravilo. Spomnite se, na kakšen način jih Jezus obtoži: Prišel je namreč Janez, ki ni jedel in ne pil, pa pravijo: Demona ima. Prišel je Sin človekov, ki jé in pije, pa pravijo: Glej, požrešnež je in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov.

Jezus je trpel zbadljivo in ostro kritiko: sistematične napade na njegovo dobro ime in obrekovanje nespornega vedenja. Zato ni čudno, da nekateri enako pristopajo do tistih, ki si — v zavedanju svojih razumljivih in naravnih omejenosti ter osebnih napak, malo pomembnih in, bi rekel, neizogibnih zaradi človeške šibkosti —, želijo slediti Učitelju. Potrditev teh dejstev nas ne sme pripeljati do upravičevanja takšnih grehov in prestopkov — s sumljivim razumevanjem jim rečemo govorice —, proti dobremu imenu kogar koli. Jezus napove, da če so hišnega gospodarja imenovali Belcebub, ni pričakovati, da bi se bolje obnašali do njegovih domačih; istočasno pa pojasni, da bo vsak, kdor reče bratu norec, kriv in obsojen na peklensko dolino ognja!

Od kod izhaja to nepravično presojanje drugih? Videti je, kot da bi nekateri stalno nosili plašnice, ki jim omejujejo pogled. Načelno ne sprejemajo možnosti, da sta mogoča poštenost, ali vsaj stalno prizadevanje za dobro. Vse sprejemajo, kot pravi star filozofski izrek, tako kot je oblikovana posoda: v svoji predhodni deformaciji. Zanje še največja poštenost — kljub vsemu —, odseva zveriženo držo, ki hinavsko daje videz dobrote. "Kadar jasno odkrijejo dobro," piše sv. Gregor, "poizvedujejo, kje bi bilo skrito zlo."

Greh farizejev ni bil v tem, da v Kristusu niso videli Boga, ampak v tem, da so se prostovoljno zaprli vase; da niso prenesli, da bi jim Jezus, ki je luč, odprl oči. To mižanje ima takojšnje posledice v medsebojnih odnosih. Tisti farizej, ki si misli, da je luč, in ne pusti, da bi mu Bog odprl oči, je prav ta, ki bo domišljavo in krivično gledal na bližnjega: Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar, tako moli. Od rojstva slepega, ki si prizadeva, da bi jim razložil resnico o čudežnem ozdravljenju, žalijo z besedami: Ves si rojen v grehih, pa nas boš učil? In vrgli so ga ven.

Med tistimi, ki ne poznajo Kristusa, je veliko poštenih ljudi, ki se po naravi znajo obzirno vesti: so odkriti, prisrčni, lepo vzgojeni. Če se oni in mi ne upiramo, da Kristus ozdravi slepoto, ki je še v naših očeh, če dovolimo, da nam Gospod da blata, ki se v njegovih rokah spremeni v najboljše zdravilo za oči, bomo dojeli, kar je zemeljskega, in pričeli razpoznavati, kar je večnega, v novi luči, v luči vere: dosegli bomo čisti pogled.

To je kristjanov poklic: polnost ljubezni, ki je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.

Kristusova ljubezen ni samo dobro čutenje do bližnjega; ne konča se pri človekoljubnosti. V dušo od Boga vlita ljubezen od znotraj preoblikuje razum in voljo: nadnaravno utemelji prijateljstvo in veselje delati dobro.

Poglejte prizor ozdravitve hromega, ki je opisan v Apostolskih delih. Peter in Janez sta šla v tempelj in srečata moža, ki sedi pri vratih; bil je od rojstva hrom. Vse spominja na ozdravitev slepega. Vendar učenca sedaj ne mislita, da so za nesrečo krivi osebni grehi bolnika ali prestopki njegovih staršev. In mu rečeta: V imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, hôdi! Prej so bili polni nerazumevanja, zdaj pa usmiljenja; prej so drzno obsojali, zdaj ozdravljajo v Gospodovem imenu. Vedno Jezus, ki prihaja mimo! Jezus, ki še naprej hodi po cestah in trgih vsega sveta v osebah svojih učencev, kristjanov: goreče Ga prosim, naj pride mimo duše koga, ki me v tem trenutku posluša.

Od tistega časa, leta 1935, sem imel navado pogosto obiskovati Marijina svetišča in to mi je dalo priložnost za razmišljanje in meditacijo o resnični ljubezni toliko kristjanov do Jezusove Matere; in vedno sem bil prepričan, da je ta naklonjenost odgovor na ljubezen, da gre za izkazovanje otroške hvaležnosti. Kajti Marija je zelo povezana z največjim dokazom Božje ljubezni: z utelešenjem Besede, ki je postala človek kot mi in nosila naše stiske in grehe. Marija, zvesta Božjemu poslanstvu, za katerega je bila ustvarjena, se je in se še vedno neprestano daje v služenje ljudem, ki smo vsi poklicani, da bi bili bratje njenega Sina Jezusa; in tako je Božja Mati zdaj tudi zares Mati vseh ljudi.

Tako je, ker je tako hotel Gospod. In Sveti Duh je določil, naj ostane zapisano, da bi veljalo za vse rodove: Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: Žena, glej, tvoj sin! Potem je rekel učencu: Glej, tvoja mati! In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi.

Janez, učenec, ki ga je Jezus ljubil, sprejme Marijo v svoj dom in v svoje življenje. Duhovni pisci so v teh besedah svetega Evangelija videli povabilo za vse kristjane, naj tudi mi postavimo Marijo v svoje življenje. Ta razlaga je nekako skoraj odveč. Marija brez dvoma želi, da kličemo k njej, se ji bližamo z zaupanjem, se zatekamo v njeno materinstvo s prošnjo, naj se pokaže kot naša Mati.

Vendar je Ona mati, ki se ne pusti prositi, ki celo prehiti naše prošnje, ker ve, kaj potrebujemo, in nam hitro pride na pomoč ter z deli dokazuje, da se nenehno spominja svojih otrok. Ko si vsak od nas prikliče pred oči svoje življenje in pomisli, kako se v njem odraža Božje usmiljenje, lahko odkrije nešteto razlogov, da se na prav poseben način čuti Marijinega otroka.

Odlomki Svetega pisma, ki govorijo o naši Gospe, prikazujejo ravno to, kako Jezusova Mati spremlja svojega Sina korak za korakom, se pridružuje njegovemu odrešenjskemu poslanstvu, se veseli in žalosti z Njim, ljubi tiste, ki jih ljubi Jezus, in se z materinsko skrbjo posveča vsem, ki so ob njej.

Pomislimo, na primer, na zgodbo o svatbi v Kani. Med številnimi povabljenci na eni teh hrupnih kmečkih porok, ki so se jih udeleževali ljudje iz različnih krajev, Marija opazi, da je zmanjkalo vina. Opazila je samo Ona in to takoj. Kako domači se nam zdijo prizori iz Kristusovega življenja! Kajti Božja veličina je povezana z običajnim, z vsakdanjim. Značilno za žensko in pozorno gospodinjo je, da opazi malomarnost in se posveča tem malim opravkom, ki delajo človeško življenje prijetnejše; tako je ravnala tudi Marija.

Pozorni bodite tudi na to, da nam o tem prizoru v Kani pripoveduje prav Janez; je edini izmed evangelistov, ki je uvrstil to dejanje materinske skrbi. Sveti Janez nas želi spomniti, da je bila Marija prisotna ob začetku Gospodovega javnega delovanja. To dokazuje, da se je znal poglobiti v pomen te Marijine prisotnosti. Jezus je vedel, komu je zaupal svojo Mater: učencu, ki jo je ljubil, ki se jo je naučil ljubiti kot lastno mater in jo je mogel razumeti.

Pomislimo zdaj na dneve, ki so sledili vnebohodu, v pričakovanju binkošti. Učenci, polni vere zaradi zmage vstalega Kristusa in hrepenenja zaradi obljube Svetega Duha, se želijo čutiti povezane in najdemo jih cum Maria matre Iesu, z Marijo, Jezusovo materjo. Molitev učencev spremlja Marijino molitev; to je molitev enotne družine.

Tokrat nam podatek posreduje sveti Luka, evangelist, ki je najbolj obširno opisal Jezusovo otroštvo. Zdi se, kot bi nam želel pokazati, da je bila Marija, podobno kot je imela bistveno vlogo pri utelešenju Besede, prisotna tudi na začetku Cerkve, ki je Kristusovo telo.

Od prvega trenutka življenja Cerkve so se vsi kristjani, ki so iskali Božjo ljubezen, ljubezen, ki se nam razkriva in postane meso v Jezusu Kristusu, srečali z Marijo in na zelo različne načine izkusili njeno materinsko skrb. Presveta Devica se zares lahko imenuje mati vseh kristjanov. Sveti Avguštin je to jasno povedal: "Sodelovala je s svojo ljubeznijo, da bi se v Cerkvi rodili verniki, člani tiste glave, katere mati je po telesu resnično bila."

Tako ni čudno, da je eno najstarejših pričevanj o pobožnosti do Marije prav molitev, polna zaupanja. Govorim o spevu, ki je bil zložen že pred stoletji, a ga ponavljamo še dandanes: "Pod tvoje varstvo pribežimo, o sveta Božja Porodnica, ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah, temveč reši nas vselej vseh nevarnosti, o častitljiva in blagoslovljena Devica."