Seznam točk

Božji Sin se je učlovečil in je perfectus Deus, perfectus homo, pravi Bog in pravi človek. V tej skrivnosti je nekaj, kar bi moralo pretresti kristjane. Bil sem, in sem še vedno, ganjen: želel bi se vrniti v Loreto. Z željo, da bi podoživel Jezusova otroška leta ter ponavljal in premišljeval o tistem Hic Verbum caro factum est.

Iesus Christus, Deus Homo, Jezus Kristus Bog-Človek. Eno izmed magnalia Dei, velikih Božjih del, o katerih bomo premišljevali in se zanje zahvaljevali Gospodu, ki je prišel, da bi prinesel mir na zemljo vsem ljudem, ki so mu po volji. Vsem ljudem, ki hočejo združiti svojo voljo z Božjo Voljo: ne samo bogatim, niti ne samo revnim, vsem ljudem, vsem bratom! Saj smo vsi bratje v Jezusu, Božji otroci, Kristusovi bratje: njegova Mati je naša Mati.

Na zemlji je le en rod: rod Božjih otrok. Vsi moramo govoriti isti jezik, jezik, katerega nas je naučil naš Oče, ki je v nebesih: jezik dialoga Jezusa z njegovim Očetom; jezik, ki se govori s srcem in z glavo; tistega, ki ga uporabljate ta trenutek v vaši molitvi. Jezik kontemplativnih duš, ljudi, ki so duhovni, ker se zavedajo Božjega otroštva. Jezik, ki se izraža v tisoč vzgibih volje, v jasnih lučeh razuma, v nagnjenjih srca, v odločitvah za pravilno življenje, za dobro, za veselje, za mir.

Poglejmo na Dete, našo Ljubezen, v jaslih. Gledati Ga moramo z zavestjo, da smo pred skrivnostjo. Z vero moramo sprejeti to skrivnost in se prav tako z vero poglobiti v njeno vsebino. Za to pa potrebujemo, da je naša krščanska duša odeta v ponižnost: otresti se moramo skušnjave, da bi hoteli Božjo veličino omejiti na naše revno pojmovanje, na našo človeško razlago, in razumeti, da je ta skrivnost v svoji zastrtosti luč, ki vodi življenje ljudi.

"Vidimo," pravi sveti Janez Zlatousti, "da je Jezus izšel izmed nas in iz naše človeške snovi in da se je rodil iz deviške Matere: vendar ne razumemo, kako se je ta čudež lahko zgodil. Ne trudimo se, da bi ga razumeli: raje ponižno sprejmimo to, kar nam je Bog razodel, ne da bi radovedno vrtali v to, kar nam je Bog zakril." S to uklonitvijo bomo znali razumevati in ljubiti; skrivnost nam bo odličen poduk, bolj prepričljiv kot katerokoli človeško razmišljanje.

Premišljevanje Kristusove smrti se strne v povabilo, da bi se popolnoma iskreno srečali z našim vsakdanom, da bi vero, ki jo izpovedujemo, vzeli zares. Veliki teden zato ne more biti le nekakšen posvečeni premor sredi življenja, ki se odvija le po človeških postavkah; biti mora priložnost, da se poglobimo v globine Božje ljubezni, ki bi jo tako mogli z besedo in deli pokazati ljudem.

A Gospod ima svoje pogoje. Sveti Luka je zabeležil izjavo, ki je ne moremo pogrešiti: Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. To so trde besede. Res je, da beseda sovraži ne izraža najbolje Jezusove prvotne misli. Na vsak način so Gospodove besede močne, saj jih tudi ne moremo zamenjati z imeti manj rad, kot se včasih zmerno razlaga, da bi omilili ta stavek. Strašna je ta ostra izjava, pa ne zato, ker bi pomenila negativno ali brezsrčno ravnanje, saj je ta Jezus, ki zdaj tako govori, tisti, ki nam ukazuje ljubiti bližnje kakor samega sebe in izroča svoje življenje za človeka; ta izjava preprosto kaže, da pred Bogom ne moremo biti polovičarji. Kristusove besede bi lahko prevedli z bolj ljubi ali bolje ljubi, ne z egoistično ljubeznijo in tudi ne s kratkoročno ljubeznijo, ljubiti moramo z Božjo ljubeznijo.

Za to gre. Oglejmo si zadnjo Jezusovo zahtevo: et animam suam. Življenje, dušo sámo, zahteva Gospod. Če smo nečimrni, če se zanimamo samo za svojo osebno udobnost, če obstoj vseh drugih in celo vsega sveta usmerjamo v sebe same, se nimamo pravice imenovati kristjani, priznavati se za Kristusove učence. Potrebna je izročitev v dejanjih in v resnici, ne samo v besedah. Ljubezen do Boga nas vabi, da z našimi rokami nosimo križ, da tudi sami občutimo težo celotnega človeštva in da, v okoliščinah, lastnih stanu in poklicu vsakega posameznika, izpolnimo jasne in hkrati ljubeče namere Očetove volje. V tem evangeljskem odlomku nadaljuje Jezus: Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.

Sprejmimo Božjo voljo brez strahu, brez obotavljanja napravimo sklep, da gradimo vse svoje življenje v skladu s tem, kar nas uči in zahteva naša vera. Bodimo prepričani, da se bomo spopadali z boji, trpljenjem in bolečino, vendar če resnično posedujemo vero, ne bomo nikdar nesrečni: tudi trpeči in celo obrekovani se bomo čutili srečne; ta sreča nas bo spodbujala ljubiti druge, da bi bili tudi oni deležni našega nadnaravnega veselja.

Sveti Janez v svojem evangeliju ohrani čudovit Marijin stavek iz prizora, o katerem smo že govorili, s poroke v Kani. Evangelist pripoveduje, da se je Marija obrnila na služabnike in jim rekla: Kar koli vam reče, storite. Za to gre: pripraviti duše do tega, da stopijo pred Jezusa in ga vprašajo: Domine, quid vis me facere? Gospod, kaj želiš, da storim?

Krščanski apostolat — in zdaj mislim konkretno na apostolat običajnega kristjana, moškega ali ženske, ki živi kot eden med sebi enakimi —, je velika kateheza, v kateri prek osebnega odnosa ter zvestega in pristnega prijateljstva v ljudeh zbudimo lakoto po Bogu in jim pomagamo odkrivati nova obzorja; rekel sem naravno, preprosto, z zgledom dobro živete vere, z besedo, ki je prijazna, a tudi polna moči Božje resnice.

Bodite pogumni! Lahko se zanesete na pomoč Marije, ki je Regina apostolorum. In naša Gospa, ki nikoli ne preneha biti Mati, zna svoje otroke postaviti pred njihove izrecne odgovornosti. Marija vsem tistim, ki se ji bližajo in premišljujejo njeno življenje, vedno naredi izjemno uslugo s tem, da jih popelje h križu in jim pred oči postavi zgled Božjega Sina. In ob tem srečanju, ko se odloča krščansko življenje, Marija posreduje za to, da bi naše ravnanje doseglo vrh v spravi mlajšega brata — tebe in mene —, s prvorojenim sinom Očeta.

Mnogo spreobrnitev in odločitev za predanost Božji službi izhaja iz predhodnega srečanja z Marijo. Naša Gospa je podpirala želje po iskanju, z materinskim čutom pospeševala nemir v duši, dosegla, da si želimo sprememb in novega življenja. Tako se je stavek 'Kar koli vam reče, storite.' spremenil v resničnost ljubeče izročitve, v krščansko poklicanost, ki odtlej razsvetljuje vse naše osebno življenje.

Ta trenutek pogovora pred Gospodom, v katerem smo razmišljali o vdanosti in ljubezni do njegove in naše Matere, lahko poživi našo vero. Začenja se mesec maj. Gospod želi od nas, da ne zapravimo te priložnosti za rast v njegovi ljubezni prek odnosa z Marijo: da bi vsak dan znali vzdrževati z Njo otroški stik — v majhnih stvareh in drobnih pozornostih —, ki postaja velika resničnost osebne svetosti in apostolata, torej nenehnega prizadevanja, da bi prispevali k odrešenju, ki ga je Kristus prinesel na svet.

Sancta Maria, spes nostra, ancilla Domini, sedes sapientiae, ora pro nobis! Sveta Marija, naše upanje, dekla Gospodova, sedež modrosti, prosi za nas!

Moram pa vam dati v razmislek še nekaj: brez strahu si moramo prizadevati za dobro, zlasti ker je težko verjetno, da bi se ljudje zares odločili delati pravično in ker je še daleč zemeljsko sobivanje, ki bi ga navdihovala ljubezen in ne sovraštvo ali brezbrižnost. Vemo tudi, da bi, čeprav bi dosegli pravičnejšo delitev dobrin in harmonično ureditev družbe, trpljenje zaradi bolezni, nerazumevanja ali osamljenosti, trpljenje ob smrti dragih oseb in izkušnji lastne šibkosti ne izginilo.

Ob vseh teh tegobah ima kristjan na voljo samo en pristen, dokončen odgovor: Kristus na križu, Bog, ki trpi in umre, Bog, ki nam izroči svoje Srce, ki ga je sulica odprla v ljubezni do vseh. Naš Gospod sovraži krivice in obsoja tistega, ki jih povzroča. Ker pa spoštuje svobodo vsakega posameznika, dopušča, da obstajajo. Bog, naš Gospod, ne povzroča trpljenja ljudi, ga pa dopušča, ker to po izvirnem grehu sodi k človeški naravi. Kljub temu ga je njegovo Srce, polno ljubezni do ljudi, napotilo, da je s križem nase prevzel vse te muke: naše trpljenje, našo žalost, našo tesnobo, našo lakoto in žejo po pravičnosti.

Krščanski nauk o trpljenju ni načrt, kako priti do lahke tolažbe. V prvi vrsti gre za doktrino sprejetja tega trpljenja, ki je dejansko v vsakem človeškem življenju. Povem vam — z veseljem, kajti vedno sem učil in poskušal živeti načelo, da je tam, kjer je križ, tudi Kristus, ljubezen —, da se trpljenje pogosto pojavlja v mojem življenju in da sem več kot enkrat želel jokati. Ob drugih prilikah sem čutil, da v meni raste jeza zaradi krivice in zla. Okušal sem žalost, ko sem videl, da ne morem storiti nič, da kljub željam in prizadevanjem ne morem izboljšati krivičnih okoliščin.

Ko vam govorim o bolečini, ne govorim samo o teoriji, niti se ne omejujem na izkušnje drugih, ko vam pravim, da se ozrite na Kristusa, če zaradi resničnosti trpljenja kdaj čutite, da vaša duša omahuje. Prizor na Kalvariji vsem oznanja, da moramo težave posvečevati, če živimo združeni s križem.

Naše preizkušnje, če jih krščansko živimo, se namreč spremenijo v zadoščevanje, v sodelovanje pri usodi in življenju Jezusa, ki je prostovoljno iz ljubezni do ljudi izkusil vsakovrstne muke in bolečine. Rodil se je, živel in umrl ubog; po krivem so ga napadali, žalili, obrekovali, obtožili in obsodili; učenci so ga izdali in zapustili; izkusil je osamljenost in trpkost kazni in smrti. Kristus tudi sedaj trpi v svojih udih, v celotnem človeštvu, ki naseljuje zemljo in katerega Glava, Prvorojenec in Odrešenik je.

Trpljenje je v Božjem načrtu. To je resničnost, čeprav jo težko razumemo. Kot Človek jo je težko sprejel tudi Kristus: Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi. V tej napetosti trpljenja in sprejetja Očetove volje gre Jezus mirno v smrt in odpusti tistim, ki ga križajo.

Prav ta nadnaravna dopustitev trpljenja istočasno pomeni največjo pridobitev. Jezus je s smrtjo na križu premagal smrt; Bog iz smrti potegne življenje. Zato Božji otrok ne sme biti kot nekdo, ki se vda v svojo tragično usodo, temveč mora njegov odnos temeljiti na zadovoljstvu človeka, ki že vnaprej okuša zmago. V imenu te zmagovite Kristusove ljubezni se moramo kristjani podati na vse poti tega sveta, da bomo v besedi in dejanjih sejalci miru in veselja. Boriti se moramo — v boju miru —, proti slabemu, proti krivici in grehu ter tako oznanjati, da trenutno človeško stanje ni dokončno; da bo Božja ljubezen, ki se je razkrila v Jezusovem Srcu, dosegla veličastno duhovno zmago ljudi.

Toda glejte: če je Bog hotel povzdigniti svojo Mater, pa je hkrati tudi res, da ji zemeljsko življenje ni prizaneslo ne z izkušnjo trpljenja ne s težkim delom niti ne s preizkušnjami v veri. Ženi iz ljudstva, ki je nekega dne vzkliknila in hvalila Gospoda: Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile, Jezus odgovori: še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo. To je bila hvalnica njegovi Materi, njenega fiat, zgôdi se, iskrenega, predanega, izpolnjenega do skrajnih posledic, ki se ni razkril v veličastnih dejanjih, temveč v skriti in tihi daritvi vsakega dne.

Ko razmišljamo o teh resnicah, malo bolje razumemo Božjo logiko; spoznamo, da nadnaravna vrednost našega življenja ni odvisna od tega, ali se uresničujejo podvigi, ki jih včasih skuje naša domišljija, temveč od zvestega sprejemanja Božje volje, od velikodušne pripravljenosti na majhne vsakdanje daritve.

Zato, da bi bili Božji, da bi se posvetili, moramo biti najprej zelo človeški ter pred Božjimi očmi živeti svoje običajno človeško življenje in posvečevati to navidezno majhnost. Tako je živela Marija. Ta, ki je milosti polna, ki je deležna Božje naklonjenosti, ki je nad angeli in svetniki, je živela običajno življenje. Marija je človek kot mi, s srcem, kot je naše, sposobnim veselja in radosti, trpljenja in solz. Preden ji je nadangel Gabrijel sporočil Božjo voljo, naša Gospa ni vedela, da je že vso večnost izbrana za Mater Mesija. Sebe je videla v vsej nizkosti: zato pozneje v globoki ponižnosti prizna, da ji je velike reči (…) storil Mogočni.

Čistosti, ponižnosti in velikodušnosti Marije stojita nasproti naša beda, naša sebičnost. Razumljivo je, da si jo po tem spoznanju želimo posnemati. Smo ljudje kot Ona in dovolj je, da se potrudimo biti zvesti, pa bo Gospod tudi v nas storil velike stvari. Naša majhnost pri tem ne bo ovira; kajti Gospod izbere malovredne stvari, da tako še bolj zasije moč njegove ljubezni.

Naša mati nam je vzor, kako odgovoriti na milost, in ko bomo opazovali njeno življenje, nas bo Gospod razsvetlil, da bomo znali posvetiti svoje običajno bivanje. Ob Marijinih praznikih med letom, kot tudi ob mnogih trenutkih vsakega dne, kristjani večkrat pomislimo na Devico. Če te trenutke izkoristimo za to, da si predstavljamo, kako bi se naša Mati lotila dela, ki ga moramo opraviti mi, se bomo postopoma učili od Nje in ji postajali podobni, kot so otroci podobni svoji materi.

Najprej moramo posnemati njeno ljubezen. Ta ne ostane pri čustvih; preiti mora v besede in predvsem v dejanja. Marija ni samo rekla fiat, ampak je v vsakem trenutku izpolnila to trdno in nepreklicno odločitev. Tako tudi mi: ko nas bo spodbudila Božja ljubezen in bomo spoznali, kaj On hoče, se moramo zavezati, da bomo zvesti in vdani, in to zares. Kajti ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: Gospod, Gospod, ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.

Posnemati moramo Marijino naravno in nadnaravno eleganco. Marija je privilegirano bitje v zgodovini odrešenja: v njej je Beseda postala meso in se naselila med nami. Bila je nežna priča, ki je ostala neopažena; ni želela, da jo hvalijo, ker si ni prizadevala za lastno slavo. Marija je bila prisotna ob skrivnostih Sinovega otroštva, običajnih skrivnostih, če lahko tako rečem, v času velikih čudežev in slavljenja množic pa je izginila. V Jeruzalemu, ko Kristusa na osličku sprejmejo kot kralja, Marije ni zraven. Ponovno pa se pojavi ob križu, ko drugi zbežijo. Takšno ravnanje izraža, čeprav Marija tega ni iskala, veličino, globino in svetost njene duše.

Poskusimo se učiti od nje, tako da sledimo njenemu zgledu v poslušnosti Bogu, v prefinjenem prepletu služabništva in gospostva. Marija nima nič skupnega z odnosom neumnih devic, ki sicer ubogajo, a nepremišljeno. Naša Gospa pozorno posluša, kaj želi Bog, premisli, česar ne razume, vpraša, česar ne ve. Nato se vsa preda izpolnjevanju Božje volje: glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po Tvoji besedi. Kaj ni čudovito? Sveta Marija, ki vodi vse naše ravnanje, nas zdaj uči, da poslušnost Bogu ni suženjstvo, da ne podjarmi naše zavesti; nežno nas spodbuja, da odkrijemo svobodo Božjih otrok.