Seznam točk

Dovolite mi, da se povrnem k odkritemu, k preprostemu Jezusovemu življenju, o katerem sem vam že tolikokrat govoril. Tista skrita Gospodova leta niso brez pomena, pa tudi ne zgolj priprava na prihodnja leta, na leta javnega delovanja. Že od leta 1928 jasno razumem, da Bog želi, da se kristjani zgledujejo po celotnem Gospodovem življenju. Posebej sem spoznal njegovo skrito življenje, življenje običajnega dela med ljudmi: Gospod želi, da bi mnoge duše našle svojo pot v tihih letih, letih brez sijaja. Biti poslušen Božji volji pomeni vedno odpovedati se svojemu samoljubju; ni pa razloga, da bi se pri tem omejili predvsem na oddaljevanje od običajnih okoliščin življenja ljudi, ki so nam po stanu, po poklicu, po položaju v družbi enaki.

Sanjam — in sanje so se uresničile —, o množicah Božjih otrok, ki se posvečujejo v svojem življenju navadnih državljanov in delijo pričakovanja, upanja in napore s soljudmi. Čutim potrebo, da jim na ves glas povem to Božjo resnico: če ostajate sredi sveta, ni zato, ker je Bog pozabil na vas; ni zato, ker vas Gospod ne bi bil poklical. Povabil vas je, da nadaljujete z dejavnostjo in hrepenenjem tega sveta, ker vam je dal vedeti, da vaš poklic, vaše lastnosti ne samo, da niso tuje Božjim načrtom, ampak jih je on posvetil kot Očetu nadvse drago daritev.

Zato, da bi delali tako, da bi posvečevali svoj poklic, je treba delati dobro, s človeško in nadnaravno resnostjo. Rad bi spomnil, kot nasprotje tega, na pripoved iz enega od apokrifnih evangelijev, ki pravi: "Jezusov oče, ki je bil tesar, je izdeloval pluge in jarme. Nekoč, " nadaljuje pripoved, "so pri njem naročili izdelavo postelje za nekega uglednega človeka. Zgodilo pa se je, da je bila ena stranica krajša od druge in Jožef ni vedel, kako bi to popravil. Mali Jezus pa je naročil očetu: položi obe palici na zemljo in ju izenači na enem izmed koncev. Jožef ga je ubogal. Jezus je stopil k drugemu koncu, prijel krajšo palico in jo raztegnil, da je imela isto dolžino kot druga. Jožef, njegov oče, je bil poln občudovanja; otroka je zasul z objemi in poljubi, rekoč: srečen sem, da mi je Bog naklonil tega Otroka."

Jožef se ni zahvaljeval Bogu za take reči; to ni mogel biti njegov način dela. Sveti Jožef ni človek lahkih in čudežnih rešitev, ampak človek vztrajnosti, napora in — kadar je treba —, iznajdljivosti. Kristjan ve, da Bog dela čudeže, da jih je delal pred stoletji, da jih je delal kasneje in da jih dela tudi danes, kajti non est abbreviata manus Domini, Božja moč se ni zmanjšala.

Vendar so čudeži izraz odrešilne vsemogočnosti Boga in ne način, s katerim se odpravijo posledice nesposobnosti ali spodbuja naše udobje. Čudež, ki ga od vas pričakuje Bog, je vztrajnost v vašem krščanskem in Božjem poklicu, posvečevanje vsakodnevnega dela, čudež, da vsakdanjo prozo spreminjate v enajsterce, v junaški verz, zaradi ljubezni, ki jo vlagate v običajno zaposlitev. Tam vas pričakuje Bog, da boste duše s čutom za odgovornost, z apostolsko gorečnostjo, s poklicnim ugledom.

Zato vam lahko za geslo pri vašem delu predlagam naslednje: služiti, da bi bili koristni. Kajti zato, da bi kaj uresničili, je treba v prvi vrsti znati stvari dokončati. Ne verjamem v resnost namenov človeka, ki si ne prizadeva pridobiti potrebnih sposobnosti s ciljem, da bi spodobno opravil delo, ki mu je bilo naročeno. Ne zadošča, da hočemo delati dobro, ampak je treba to tudi znati narediti. In če zares hočemo, se bo to hotenje spremenilo v prizadevanje, da uporabimo primerna sredstva in v okviru človeške dovršenosti delo dokončamo.

Vendar tudi ta človekova koristnost, ta zmožnost, ki bi ji lahko rekli tehnična, da se spozna na svoje delo, mora odražati potezo, ki je bila temeljnega pomena v Jožefovem delu in bi morala biti temelj v vsakem kristjanu: duh služenja, želja po delu v dobrobit drugih ljudi. Jožefovo delo ni bilo usmerjeno v samopotrjevanje, čeprav je njegova predanost dejavnemu življenju v njem izkovala zrelo, dobro izdelano osebnost. Očak je delal z zavestjo, da izpolnjuje Božjo voljo; v iskanju vsega dobrega za svoje, za Jezusa in Marijo, kakor tudi vseh prebivalcev malega Nazareta.

V Nazaretu je bil Jožef verjetno eden izmed redkih obrtnikov, če že ne edini. Tesar, po vsej verjetnosti. In kot se običajno dogaja v majhnih mestih, je znal še druge reči: popraviti in pognati pokvarjen mlin, ali pred zimo zadelati špranje na strehi. Jožef je brez dvoma marsikomu priskočil na pomoč z dobro opravljenim delom. Njegov poklic je bil usmerjen v službo drugim, da bi bilo življenje ostalih družin v mestecu prijetno. Temu je pridružil nasmeh, prijazno besedo, kako pripombo, ki jo izreče mimogrede, toda vrača vero in veselje človeku, ki je pred tem, da ju izgubi.

Ničesar takega ni, kar bi bilo tuje Kristusovemu prizadevanju. Gledano s teološko globino, torej, če se ne omejujemo na delitev po uporabnosti, in z natančnostjo, ne bi mogli reči, da obstajajo področja — dobra, plemenita ali celo nevtralna —, ki bi bila izključno posvetna, potem ko se je Božja Beseda naselila med človeškimi otroki, trpela lakoto in žejo, delala s svojimi rokami, spoznala prijateljstvo in poslušnost ter izkusila trpljenje in smrt. Bog je namreč hotel, da se je v njem naselila vsa polnost in da je po njem spravil s sabo vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa, se pravi po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih.

Ljubiti moramo svet, delo, človeško resničnost. Svet je namreč dober; Božjo harmonijo stvarstva je prekinil Adamov greh, toda Bog Oče je poslal svojega edinorojenega Sina, da bi ponovno vzpostavil ta mir; in da bi tudi mi, ki nas je sprejel za svoje otroke, lahko osvobodili stvarstvo nereda in vse stvari pomirili z Bogom.

Vsaka človeška situacija je neponovljiva, sad edinstvene poklicanosti, ki jo moramo intenzivno živeti in v njej uresničevati Kristusovega duha. Če bomo torej živeli krščansko, med sebi enakimi, na povsem običajen način, a v skladu s svojo vero, bomo postali Kristus, navzoč med ljudmi.