Seznam točk

Ne odmaknem se od najčistejše resnice, če vam rečem, da Jezus še naprej išče prenočišča v našem srcu. Prositi ga moramo odpuščanja za svojo zaslepljenost, za svojo nehvaležnost. Prositi ga moramo milosti, da mu ne bi nikdar več zaprli vrat svojih duš.

Gospod ne skriva pred nami dejstva, da ta pokorščina, vdana Božji volji, zahteva odpoved in predajanje, saj ljubezen ne zahteva pravic: hoče služiti. On je prvi prehodil to pot. Jezus, kako si bil Ti pokoren? Usque ad mortem, mortem autem crucis, do smrti, do smrti na križu. Treba je iti ven iz sebe, otežiti si življenje, izgubiti ga zaradi ljubezni do Boga in do duš. "Ti si hotel živeti in nisi želel, da bi se ti kaj zgodilo; Bog pa je hotel drugače. Obstajata dve volji: tvoja volja mora biti naravnana, da se zedini z Božjo voljo; ne pa, da je Božja volja izkrivljena, da bi se prilagodila tvoji."

Videl sem mnogo duš, ki so zastavile svoje življenje — kot ti, Gospod, usque ad mortem —, ko so izpolnile, kar jim je namenila Božja volja: posvetile so svoja prizadevanja in poklicno delo v službo Cerkvi, v dobro vsega človeštva.

Naučimo se pokorščine, naučimo se služiti. Ni večje časti, kot je odkrito predati se služenju za druge. Ko slišimo, kako naš ponos godrnja v naši notranjosti, ko nam nadutost prišepetava, da smo nadljudje, takrat je čas, da rečemo ne, da mora naša edina zmaga biti zmaga ponižnosti. Na tak način se bomo poistovetili s Kristusom na križu, ne nadležni ali nemirni ali slabe volje, ampak veseli, kajti to veselje, v pozabi na samega sebe, je najboljši dokaz ljubezni.

Zato, da bi delali tako, da bi posvečevali svoj poklic, je treba delati dobro, s človeško in nadnaravno resnostjo. Rad bi spomnil, kot nasprotje tega, na pripoved iz enega od apokrifnih evangelijev, ki pravi: "Jezusov oče, ki je bil tesar, je izdeloval pluge in jarme. Nekoč, " nadaljuje pripoved, "so pri njem naročili izdelavo postelje za nekega uglednega človeka. Zgodilo pa se je, da je bila ena stranica krajša od druge in Jožef ni vedel, kako bi to popravil. Mali Jezus pa je naročil očetu: položi obe palici na zemljo in ju izenači na enem izmed koncev. Jožef ga je ubogal. Jezus je stopil k drugemu koncu, prijel krajšo palico in jo raztegnil, da je imela isto dolžino kot druga. Jožef, njegov oče, je bil poln občudovanja; otroka je zasul z objemi in poljubi, rekoč: srečen sem, da mi je Bog naklonil tega Otroka."

Jožef se ni zahvaljeval Bogu za take reči; to ni mogel biti njegov način dela. Sveti Jožef ni človek lahkih in čudežnih rešitev, ampak človek vztrajnosti, napora in — kadar je treba —, iznajdljivosti. Kristjan ve, da Bog dela čudeže, da jih je delal pred stoletji, da jih je delal kasneje in da jih dela tudi danes, kajti non est abbreviata manus Domini, Božja moč se ni zmanjšala.

Vendar so čudeži izraz odrešilne vsemogočnosti Boga in ne način, s katerim se odpravijo posledice nesposobnosti ali spodbuja naše udobje. Čudež, ki ga od vas pričakuje Bog, je vztrajnost v vašem krščanskem in Božjem poklicu, posvečevanje vsakodnevnega dela, čudež, da vsakdanjo prozo spreminjate v enajsterce, v junaški verz, zaradi ljubezni, ki jo vlagate v običajno zaposlitev. Tam vas pričakuje Bog, da boste duše s čutom za odgovornost, z apostolsko gorečnostjo, s poklicnim ugledom.

Zato vam lahko za geslo pri vašem delu predlagam naslednje: služiti, da bi bili koristni. Kajti zato, da bi kaj uresničili, je treba v prvi vrsti znati stvari dokončati. Ne verjamem v resnost namenov človeka, ki si ne prizadeva pridobiti potrebnih sposobnosti s ciljem, da bi spodobno opravil delo, ki mu je bilo naročeno. Ne zadošča, da hočemo delati dobro, ampak je treba to tudi znati narediti. In če zares hočemo, se bo to hotenje spremenilo v prizadevanje, da uporabimo primerna sredstva in v okviru človeške dovršenosti delo dokončamo.

Vendar tudi ta človekova koristnost, ta zmožnost, ki bi ji lahko rekli tehnična, da se spozna na svoje delo, mora odražati potezo, ki je bila temeljnega pomena v Jožefovem delu in bi morala biti temelj v vsakem kristjanu: duh služenja, želja po delu v dobrobit drugih ljudi. Jožefovo delo ni bilo usmerjeno v samopotrjevanje, čeprav je njegova predanost dejavnemu življenju v njem izkovala zrelo, dobro izdelano osebnost. Očak je delal z zavestjo, da izpolnjuje Božjo voljo; v iskanju vsega dobrega za svoje, za Jezusa in Marijo, kakor tudi vseh prebivalcev malega Nazareta.

V Nazaretu je bil Jožef verjetno eden izmed redkih obrtnikov, če že ne edini. Tesar, po vsej verjetnosti. In kot se običajno dogaja v majhnih mestih, je znal še druge reči: popraviti in pognati pokvarjen mlin, ali pred zimo zadelati špranje na strehi. Jožef je brez dvoma marsikomu priskočil na pomoč z dobro opravljenim delom. Njegov poklic je bil usmerjen v službo drugim, da bi bilo življenje ostalih družin v mestecu prijetno. Temu je pridružil nasmeh, prijazno besedo, kako pripombo, ki jo izreče mimogrede, toda vrača vero in veselje človeku, ki je pred tem, da ju izgubi.

Jezus je sejalec, sem vam pravil na začetku. Njegovo Božjo setev nadaljujejo kristjani. Kristus stisne pšenico v svojih ranjenih rokah, jo napoji s svojo krvjo, jo očisti in vrže v brazdo, v svet: vsako zrno posebej, da bo vsak kristjan, v svojem okolju, pričal o plodnosti Gospodove smrti in vstajenja.

Če smo v Gospodovih rokah, se moramo prepojiti z njegovo krvjo, pustiti, da nas raztrosi po zraku, sprejeti táko življenje, kot Bog hoče. In prepričati se moramo, da je potrebno seme zakopati in da mora umreti, če hočemo, da obrodi. Potem se dvigne steblo in prikaže klas. Iz klasa nastane kruh, ki ga Bog spremeni v Kristusovo telo. Tako smo spet združeni z Jezusom, našim sejalcem. Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha.

Ne pozabimo, da ni sadov, če ni predhodne setve: potrebno je, da velikodušno širimo Božjo besedo, da ljudje spoznajo Kristusa in ko ga spoznajo, da so lačni Njega. Praznik sv. Rešnjega telesa — kruha življenja —, je lepa priložnost, da premišljujemo o lakotah, ki jih je občutiti med ljudmi: lakota po resnici, pravici, edinosti in miru. O lakoti po miru bomo ponovili s svetim Pavlom: Kristus je naš mir, pax nostra. Želje po miru nas morajo spominjati, da je Jezus pot, resnica in življenje. Tistim, ki si želijo edinosti, bomo predstavili Kristusa, ki prosi, da bi bili consummati in unum, popolnoma eno. Lakota po pravici nas mora pripeljati do prvotnega izvira složnosti med ljudmi: biti in spoznati se kot Božji otroci, kot bratje med seboj.

Mir, resnica, edinost, pravica. Kako težko je včasih premostiti ovire, ki nam onemogočajo sožitje! Kljub temu smo kristjani poklicani, da izvedemo veliki čudež bratstva: da dosežemo, z Božjo pomočjo, da se ljudje vedejo krščanstvu primerno, nosijo bremena drug drugemu, doživljajo zapoved ljubezni, ki je vez popolnosti in izpolnitev postave.

Ne moremo prikriti dejstva, da je treba še marsikaj storiti. Ob neki priložnosti je Jezus, morda ob gledanju valovanja polnega klasja, rekel svojim apostolom: Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Kot takrat, tudi danes manjka delavcev, ki bi hoteli prenašati težo dneva in vročino. Če pa tisti, ki že delamo, nismo zvesti, se bo zgodilo to, kar je napisal prerok Joel: Polja so opustošena, zemlja žaluje, kajti žito je opustošeno, mošt se je posušil, olje je usahnilo. Sram vas bodi, poljedelci, tulite, vinogradniki, zaradi pšenice in zaradi ječmena, ker je žetev na polju pokončana.

Ni žetve, če človek ni velikodušno pripravljen na stalno delo, ki je lahko dolgo in težavno: orati zemljo, sejati, obdelovati njivo, požeti in omlatiti … V zgodovini, v času se gradi Božje kraljestvo. Gospod je vsem nam naložil to delo in nihče ni izvzet. Ko danes molimo in gledamo Kristusa v evharistiji, pomislimo, da še ni prišla ura počitka, da delavnik še ni končan.

Zapisano je v Knjigi pregovorov: Kdor obdeluje svojo zemljo, ima kruha do sitega. Skušajmo duhovno razložiti to vrstico: kdor ne orje Božje njive, kdor ni zvest Božjemu načrtu, da se drugim da na razpolago in jim pomaga pri spoznanju Kristusa, bo težko razumel, kaj je evharistični kruh. Nihče ne ceni tega, česar si ni prislužil z naporom. Če hočemo ceniti in ljubiti sveto evharistijo, je treba prehoditi Jezusovo pot, umreti samemu sebi, vstati, polni življenja, in obroditi obilen sad: stoteren!

To pot lahko prehodimo le v ljubezni. Ljubiti pomeni imeti veliko srce, občutiti skrbi svojih bližnjih, znati odpustiti in razumeti, s Kristusom se darovati za duše vseh. Če ljubimo z Jezusovim srcem, se bomo naučili služenja in bomo branili resnico z odločnostjo in ljubeznijo. Za tako ljubezen pa je treba odstraniti iz lastnega življenja vse, kar ovira Kristusovo življenje v nas: odvisnost od udobnosti, skušnjavo egoizma, iskanje časti. Le če bomo v sebi obnovili Kristusovo življenje, ga bomo mogli sporočiti tudi drugim; le s smrtjo pšeničnega zrna bomo mogli delovati v zemlji, jo spremeniti v njeni notranjosti, jo oplojevati.