Seznam točk

Ne moremo prikriti dejstva, da je treba še marsikaj storiti. Ob neki priložnosti je Jezus, morda ob gledanju valovanja polnega klasja, rekel svojim apostolom: Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Kot takrat, tudi danes manjka delavcev, ki bi hoteli prenašati težo dneva in vročino. Če pa tisti, ki že delamo, nismo zvesti, se bo zgodilo to, kar je napisal prerok Joel: Polja so opustošena, zemlja žaluje, kajti žito je opustošeno, mošt se je posušil, olje je usahnilo. Sram vas bodi, poljedelci, tulite, vinogradniki, zaradi pšenice in zaradi ječmena, ker je žetev na polju pokončana.

Ni žetve, če človek ni velikodušno pripravljen na stalno delo, ki je lahko dolgo in težavno: orati zemljo, sejati, obdelovati njivo, požeti in omlatiti … V zgodovini, v času se gradi Božje kraljestvo. Gospod je vsem nam naložil to delo in nihče ni izvzet. Ko danes molimo in gledamo Kristusa v evharistiji, pomislimo, da še ni prišla ura počitka, da delavnik še ni končan.

Zapisano je v Knjigi pregovorov: Kdor obdeluje svojo zemljo, ima kruha do sitega. Skušajmo duhovno razložiti to vrstico: kdor ne orje Božje njive, kdor ni zvest Božjemu načrtu, da se drugim da na razpolago in jim pomaga pri spoznanju Kristusa, bo težko razumel, kaj je evharistični kruh. Nihče ne ceni tega, česar si ni prislužil z naporom. Če hočemo ceniti in ljubiti sveto evharistijo, je treba prehoditi Jezusovo pot, umreti samemu sebi, vstati, polni življenja, in obroditi obilen sad: stoteren!

To pot lahko prehodimo le v ljubezni. Ljubiti pomeni imeti veliko srce, občutiti skrbi svojih bližnjih, znati odpustiti in razumeti, s Kristusom se darovati za duše vseh. Če ljubimo z Jezusovim srcem, se bomo naučili služenja in bomo branili resnico z odločnostjo in ljubeznijo. Za tako ljubezen pa je treba odstraniti iz lastnega življenja vse, kar ovira Kristusovo življenje v nas: odvisnost od udobnosti, skušnjavo egoizma, iskanje časti. Le če bomo v sebi obnovili Kristusovo življenje, ga bomo mogli sporočiti tudi drugim; le s smrtjo pšeničnega zrna bomo mogli delovati v zemlji, jo spremeniti v njeni notranjosti, jo oplojevati.

Končuje se liturgično leto in v sveti oltarni daritvi Očetu ponovno darujemo žrtev, Kristusa, Kralja svetosti in milosti, Kralja pravičnosti, ljubezni in miru, kot bomo kmalu prebrali v hvalospevu. Vsi v duši občutite neznansko veselje, ko pomislite na sveto človeškost našega Gospoda. On je Kralj s srcem iz mesa, kot je naše, je Stvarnik vesolja in vsakega posameznega bitja in nam ne vlada z zapovedovanjem, temveč prosi za malo ljubezni in nam tiho kaže svoje ranjene roke.

Toda zakaj ga potem toliko ljudi ne pozna? Zakaj je še vedno slišati ta kruti ugovor: nolumus hunc regnare super nos, nočemo, da bi ta zavladal nad nami? Na svetu je na milijone ljudi, ki tako gledajo na Kristusa oziroma, bolje rečeno, na Kristusovo senco, saj Kristusa sploh ne poznajo in niso videli ne lepote njegovega obraza ne spoznali Njegovega čudovitega nauka.

Ob tem žalostnem pogledu se čutim poklicanega k zadoščevanju. Ko poslušam to vpitje, ki ne poneha in ki se bolj kot s samim glasom izraža v slabih dejanjih, čutim potrebo, da na ves glas zakličem: Oportet illum regnare! Prav je, da On kraljuje.

Mnogi ne prenesejo, da vlada Kristus. Nasprotujejo mu na nešteto načinov: v splošnem prikazovanju sveta in človeškega sožitja, v navadah, v znanosti in umetnosti. Celo v samem življenju Cerkve! Sv. Avguštin piše: "Ne govorim o hudobnežih, ki preklinjajo Kristusa. Pravzaprav so redki tisti, ki ga preklinjajo z jezikom, veliko pa je takih, ki ga preklinjajo s svojim vedenjem."

Nekatere moti celo izraz Kristus Kralj, in to zaradi nepomembnega vprašanja besed, kot da bi Kristusovo kraljestvo lahko zamenjali s kako politično formulo. Ali pa zato, ker bi s priznanjem Gospodovega kraljevskega dostojanstva priznali njegov zakon. Zakona pa ne prenesejo, celo prijetne zapovedi ljubezni ne, ker se nočejo približati Božji ljubezni. Služiti skušajo zgolj svoji sebičnosti.

Že dolgo me Gospod spodbuja, da ponavljam tihi klic: Serviam! Služil bom. Naj On v vseh nas okrepi prizadevanja za izročitev in zvestobo Božjemu klicu — naravno, brez pompa in hrupa —, sredi ulice. Zahvalimo se mu iz dna srca. Obrnimo se nanj v molitvi podložnikov, otrok (!), in jezik in nebo se nam bosta napolnila z medom in mlekom. Z veseljem bomo govorili o Božjem kraljestvu, ki je kraljestvo svobode, svobode, ki nam jo je On zaslužil.

Rad bi, da skupaj premislimo, kako je ta Kristus, ki se je kot ljubek otrok rodil v Betlehemu, gospodar sveta. Torej, po Njem so bila ustvarjena vsa bitja na zemlji in v nebesih. On je z Očetom spravil vse stvari, tako da je s krvjo, ki jo je prelil na križu, ponovno vzpostavil mir med zemljo in nebom. Danes Kristus kraljuje na Očetovi desnici. Angela v belih oblačilih sta učencem, ki so po Gospodovem vnebohodu osupli strmeli v nebo, rekla: Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo.

Po Njem vladajo kralji, le da kralji, predstavniki človeške oblasti, minejo; Gospod pa kraljuje na vekov veke, njegovo kraljestvo je večno kraljestvo, njegova oblast je iz roda v rod.

Kristusovo kraljestvo ni le izraz ali retorična podoba. Kristus živi, živi tudi kot človek z istim telesom, ki ga je prevzel ob utelešenju, v katerem je po križu vstal in v katerem biva poveličan v osebi Besede skupaj s svojo človeško dušo. Kristus, pravi Bog in pravi Človek, živi in kraljuje in je gospod sveta. Samo po Njem se ohranja pri življenju vse, kar živi.

Zakaj se torej že zdaj ne pokaže v vsej svoji slavi? Ker njegovo kraljestvo ni od tega sveta, čeprav je na tem svetu. Jezus je Pilatu odgovoril: kralj sem. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas. Tisti, ki so od Mesija pričakovali vidno posvetno oblast, so se motili: Kajti Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu.

Resnica in pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu. To je Kristusovo kraljestvo: Božje delovanje, ki odrešuje ljudi in ki bo doseglo vrhunec, ko bo konec časov in bo Gospod z rajskih višav prišel dokončno sodit ljudi.

Ko Kristus začne učiti na zemlji, ne ponudi političnega programa, temveč reče: Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo. Svojim učencem naroči, naj oznanjajo to dobro novico, in ljudi pouči, naj v molitvi prosijo za prihod Božjega kraljestva. Kraljestvo Boga in njegove pravičnosti je sveto življenje, to, za kar si moramo najprej prizadevati in kar je edino zares potrebno.

Zveličanje, ki ga oznanja naš Gospod Jezus Kristus, je vabilo za vse. Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu. Poslal je svoje služabnike, da skličejo povabljene na svatbo. Zato Gospod razkriva, da je Božje kraljestvo med vami.

Nihče ni izključen iz odrešenja, če se prostovoljno podredi ljubeznivim Kristusovim zahtevam: se ponovno rodi, v preprostosti duha postane kot otrok, oddalji srce od vsega, kar nas ločuje od Boga. Jezus hoče dejanja, ne samo besed, poleg tega pa neustrašno prizadevanje, kajti samo tisti, ki se borijo, si bodo zaslužili večno dediščino.

Kraljestvo — končna sodba odrešenja ali pogube —, se ne bo dovršilo že tu na zemlji. Zdaj je kraljestvo kot setev, kot rast gorčičnega zrna, na koncu pa bo podobno mreži, polni rib; na obrežju bodo tisti, ki so ravnali pravično, ločeni od tistih, ki so bili krivični. A dokler živimo tu, lahko kraljestvo primerjamo s kvasom, ki ga je vzela žena in ga umesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.

Kdor razume kraljestvo, ki ga ponuja Kristus, se zaveda, da se zanj splača zastaviti vse; je biser, ki ga pridobi trgovec v zameno za vse svoje imetje, in zaklad, ki ga je nekdo našel na polju. Nebeško kraljestvo si je težko pridobiti in nihče ne more biti prepričan, da ga je osvojil. Vendar je ponižen klic skesanega človeka dovolj, da se vrata na stežaj odprejo. Eden od hudodelcev, ki so ju križali skupaj z Jezusom, prosi: Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo! In on mu je rekel: Resnično, povem ti: danes boš z menoj v raju.

Kako velik si, naš Gospod in naš Bog! Ti našemu življenju daješ nadnaravni smisel in Božjo moč. Ti si razlog, da iz ljubezni do Tvojega Sina z vso močjo svojega bitja, z dušo in telesom lahko ponavljamo: oportet illum regnare! Obenem pa se oglaša naša šibkost, saj veš, da smo nemočna bitja — in kako nemočna! —, ki imamo vse, ne le noge, temveč tudi srce in glavo, iz ilovice. Samo po Tebi lahko živimo Božje življenje.

Kristus mora kraljevati predvsem v naši duši. Toda kako bi mu odgovorili, če bi vprašal: kako mi ti pustiš vladati v sebi? Sam bi mu odgovoril, da za to potrebujem obilo Njegove milosti. Samo tako se bodo tudi zadnji utrip mojega srca, tudi zadnji dih, tudi najmanj odločen pogled, tudi najbolj običajna beseda, tudi najbolj navadno občutje spremenili v hozano mojemu Kristusu kralju. Če si prizadevamo, da bi Kristus vladal, moramo biti dosledni in začeti s tem, da mu izročimo svoje srce. Če tega ne bi storili, bi bilo govorjenje o Kristusovem kraljestvu vpitje brez krščanske vsebine, zunanji znak vere, ki ne obstaja, goljufiva izraba Božjega imena za človeške namene.

Če bi bil pogoj za Jezusovo kraljevanje v moji in tvoji duši to, da bi v njej našel popolno bivališče, potem bi imeli razlog za obup. Toda ne boj se, sionska hči! Glej, tvoj kralj prihaja, sedeč na osličjem mladiču. Ga vidite? Jezus je zadovoljen s preprosto živaljo namesto prestola. Za vas ne vem, toda zame ni ponižanje, če pred Bogom priznam, da sem tovorna žival: živina sem bil pri tebi. Toda jaz bom vedno s tabo, prijel si me za desno roko, vodiš me za povodec.

Pomislite na lastnosti oslička, zdaj ko teh ni več veliko. Ne na starega in trmastega osla, ki je zamerljiv in izdajalsko brca, temveč na mladega oslička z ušesi, našpičenimi kot antene, ki je skromen pri hrani, žilav pri delu ter dirja odločno in veselo. Obstaja nešteto lepših, sposobnejših in močnejših živali. Toda Kristus si je izbral njega, da bi se kot kralj predstavil pred ljudstvom, ki ga je pozdravljalo. Kajti Jezus ne mara preračunljive zvitosti, krutosti hladnih src, čudovite, a prazne lepote. Naš Gospod ceni veselje mladostnega srca, preprost korak, nenarejen glas, čiste oči, ušesa, pozorna na njegovo besedo ljubezni. Na ta način kraljuje v naši duši.

Če pustimo, da Kristus vlada v naši duši, se ne bomo sprevrgli v oblastneže, temveč služili vsem ljudem. Služenje. Kako rad imam to besedo! Služiti svojemu Kralju in po Njem vsem ljudem, ki jih je odkupil s svojo krvjo. Ko bi le kristjani znali služiti! Zaupajmo Gospodu svojo odločitev, da se bomo naučili uresničevati to nalogo služenja, kajti samo tako bomo lahko spoznali in ljubili Kristusa ter dosegli, da ga bodo spoznali in ljubili še drugi.

Kako ga bomo pokazali ljudem? Z zgledom: s prostovoljnim služenjem Jezusu Kristusu bodimo njegove priče v vsem svojem ravnanju, saj je On Gospod vsega našega življenja ter edini in poslednji razlog našega obstoja. Ko bomo tako dali pričevanje z zgledom, bomo sposobni učiti tudi z besedo, z naukom. Tako je delal Kristus: coepit facere et docere, najprej je učil z deli, pozneje z Božjim oznanjevanjem.

Služenje drugim zaradi Kristusa zahteva, da smo zelo človeški. Če naše življenje ni človeško, Bog ne bo nič naredil iz njega, saj običajno ne gradi na neredu, sebičnosti, oblastnosti. Vsem moramo oprostiti, vsem odpustiti. Ne bomo rekli, da je krivica pravica, da žalitev Boga ni žalitev Boga, da je slabo dobro. Toda na zlo ne bomo odgovorili z drugim zlom, temveč z jasnim naukom in dobrim dejanjem; zlo bomo utopili v obilju dobrega. Tako bo Kristus vladal v naši duši in dušah vseh, ki nas obdajajo.

Nekateri si prizadevajo za mir v svetu, ne da bi v lastnem srcu našli prostor za Božjo ljubezen, ne da bi služili ljudem zaradi Božje ljubezni. Kako lahko na ta način izpolnijo mirovno poslanstvo? Kristusov mir je mir Kristusovega kraljestva; in to kraljestvo našega Gospoda mora temeljiti na želji po svetosti, na ponižni pripravljenosti sprejeti milost, na prizadevanju za pravičnost, na Božjem razsipavanju ljubezni.

To je mogoče, to niso le nekoristne sanje. Ko bi se ljudje le odločili v svoja srca sprejeti Božjo ljubezen! Kristus, naš Gospod, je bil križan in je z višave križa odrešil svet ter vzpostavil mir med Bogom in ljudmi. Jezus Kristus nas vse spominja: et ego, si exaltatus fuero a terra, omnia traham ad meipsum, če me postavite na vrh vseh zemeljskih dejavnosti, tako da izpolnjujete dolžnosti vsakega trenutka in ste moje priče v stvareh, ki se zdijo velike, in v tistih, ki se zdijo majhne, omnia traham ad meipsum, bom vse pritegnil k sebi. Moje kraljestvo med vami bo postalo resničnost!

Kristus, naš Gospod, še vedno vztraja pri tem načrtu odrešenja ljudi in celotnega stvarstva, tega našega sveta, ki je dober, ker je dober prišel iz Božjih rok. Adamova žalitev, njegov greh človeške prevzetnosti je bil tisti, ki je prekinil Božjo usklajenost stvarstva.

Ko pa je prišla polnost časov, je Bog Oče poslal svojega edinorojenega Sina, ki se je po delovanju Svetega Duha utelesil v Mariji vedno Devici, da bi ponovno vzpostavil mir in da po odrešitvi človeka od greha, adoptionem filiorum reciperemus, da bi postali Božji otroci, sposobni zaupnega odnosa z Bogom; da bi tako ta novi človek, ta nova veja Božjih otrok lahko ves svet osvobodila nereda in vse stvari obnovila v Kristusu, ki jih je spravil z Bogom.

K temu smo poklicani kristjani, to je naša apostolska naloga in skrb, ki nam mora goreti v duši: doseči, da Kristusovo kraljestvo postane resničnost, da preženemo sovraštvo in krutost ter po vsem svetu razširimo močni in miroljubni balzam ljubezni. Prosimo danes našega Kralja, naj nam pomaga, da bomo ponižno in goreče sodelovali pri Božjem načrtu, da združimo to, iz česar je človek napravil nered, da vodimo k cilju, kar je zašlo s poti, da ponovno izgradimo slogo v vsem stvarstvu.

Okleniti se krščanske vere pomeni zavezati se, da bomo med ljudmi nadaljevali Jezusovo poslanstvo. Vsak od nas mora biti alter Christus, ipse Christus, drugi Kristus, sam Kristus. Samo tako se bomo lahko lotili tega velikega, neizmernega in brezkončnega podviga: od znotraj posvečevati vse posvetne strukture, tako da jim prinašamo kvas odrešenja.

Nikoli ne govorim o politiki. Naloga kristjana na svetu zame ni v tem, da poganja neko versko-politično gibanje — to bi bila norost —, tudi če bi imel dober namen, da vsem človeškim dejavnostim vdihne Kristusovega duha. Kar je treba pripeljati k Bogu, je srce vsakega posameznika, prav vsakega človeka. Potrudimo se nagovoriti vsakega kristjana, da bo tam, kjer je, v okoliščinah, ki niso odvisne samo od njegovega položaja v Cerkvi in civilni družbi, temveč tudi od spreminjajočih se zgodovinskih razmer, z besedo in zgledom znal pričevati za vero, ki jo izpoveduje.

Kristjan ima kot človek vso pravico živeti na svetu. Če dopusti, da v njegovem srcu živi in vlada Kristus, bo vse njegovo človeško delovanje prežemala odrešilna učinkovitost Gospoda. Ni pomembno, ali je njegovo delo, kot se reče, visoko ali nizko. Kajti človeški vrh je lahko v Božjih očeh nizek in to, kar imamo mi za nizko in preprosto, lahko predstavlja krščanski vrh svetosti in služenja.