Seznam točk

Danes se začenja advent, zato je dobro, da smo pregledali pasti, ki nam jih nastavljajo sovražniki duš: nered čutnosti in lahkoživega življenja, nesmisel razuma, ki se upira Gospodu, vzvišena nadutost, ki ne rodi ljubezni ne do Boga ne do soljudi. Vsa ta stanja duha so resnične ovire in povzročajo veliko vznemirjenje. Zato nas liturgija vpelje v prošnjo za Božje usmiljenje: K tebi, Gospod, vzdigujem svojo dušo. Moj Bog, vate zaupam, naj ne bom osramočen, naj ne ukajo nad menoj moji sovražniki. Tako smo molili pri vstopnem spevu. In v odpevu pri darovanju bomo ponovili: vate zaupam; naj ne bom osramočen!

Sedaj, ko se približuje čas odrešenja, so nam v tolažbo besede iz ust svetega Pavla: Ko pa sta se pojavili dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika, nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih bili storili mi, marveč po svojem usmiljenju.

Če gledate po Svetem pismu, boste stalno odkrivali navzočnost Božjega usmiljenja: zemlja ga je polna, razliva se na vse njegove sinove, super omnem carnem; nas obdaja, je naš predhodnik, je povsod prisotno, da nam pomaga in nam je bilo stalno potrjeno. Ko se Bog v vlogi ljubečega Očeta z nami ukvarja, gleda na nas v svoji milosrčnosti: usmiljenje je blago, ljubko kakor deževni oblaki.

Jezus Kristus povzame in poveže vso to zgodovino Božjega usmiljenja z besedami: Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli. In še ob drugi priliki: Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče! Izmed mnogih evangeljskih prizorov se nam je močno vtisnilo v spomin tudi usmiljenje do prešuštnice, prilika o izgubljenem sinu, o izgubljeni ovci, o dolžniku, obuditev edinega sina vdove iz Naina. Koliko dobrih razlogov za razlago tega velikega čudeža! Umrl je edini sin uboge vdove. Tisti, ki ji je pomenil smisel življenja, ki bi ji lahko pomagal v starosti. A Kristus ne naredi čudeža zaradi pravičnosti, naredi ga iz sočutja, ker ga v notranjosti gane človeška bolečina.

Kakšno gotovost bi nam moralo povzročiti Gospodovo sočutje! Če se bo zgodilo, da bo vpil k meni, ga bom uslišal, ker sem milostljiv. To je vabilo, obljuba, ki je ne bo prelomil. Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala. Sovražniki naše svetosti bodo brez moči, ker nas varuje Božje usmiljenje. In če — po lastni krivdi —, pademo, nam bo Gospod pomagal in nas dvignil. "Naučil si se izogibati se malomarnosti, se oddaljiti od ošabnosti, biti pobožen, osvoboditi se svetnih spon, izbirati večne in ne časne dobrine. Ker pa človeška šibkost ne more odločno korakati po spolzkem svetu, ti je dobri zdravnik tudi predpisal zdravila proti zablodam, in usmiljeni sodnik ti ni odrekel upanja do oprostitve."

Liturgija cvetne nedelje postavlja v usta kristjanov to pesem: Na stežaj se odprite starodavne duri, da vstopi Kralj veličastva! Kdor se zapre v trdnjavo lastnega samoljubja, se ne bo podal na bojno polje. Če pa dvigne vrata trdnjave in dovoli, da vstopi Kralj miru, bo z Njim stopil na plan v boj proti vsej tej revščini, ki zamegljuje pogled in napravlja vest neobčutljivo.

Odprite starodavne duri. V krščanstvu zahteva po bojevanju ni nova. Je večna resnica. Brez boja ne dosežemo zmage; brez zmage ne dosežemo miru. Brez miru bi človeško veselje bilo le navidezno, ponarejeno, brezplodno veselje, ki se ne prenaša v pomoč ljudem, ne v dela usmiljenja in pravičnosti, odpuščanja in sočutja, ne v služenje Bogu.

Sedaj se zdi, da so se mnogi tako znotraj kot zunaj Cerkve, zgoraj in spodaj, odpovedali boju — tej osebni vojni proti lastnemu omahovanju —, ter se z orožjem in opremo predali suženjstvu, ki ponižuje dušo. Kristjani bomo vedno v tej nevarnosti.

Zato je potrebno, da se stalno obračamo k presveti Trojici, da bo usmiljena z nami. Ko govorim o teh stvareh, me vedno pretrese omemba Božje pravičnosti. Zatekam se v njegovo usmiljenje, njegovo sočutje, da bi ne gledal na naše grehe, ampak na zasluge Kristusa in njegove svete Matere, ki je tudi naša Mati, na zasluge očaka svetega Jožefa, ki je zanj skrbel, na zasluge vseh svetnikov.

Kristjan lahko živi v gotovosti, da ga bo Bog držal za desnico, če se bo le hotel bojevati, kot beremo pri današnji praznični maši. Jezus, ki stopa v Jeruzalem, ko sedi na ubogem osličku, Kralj miru, je rekel: nebeško kraljestvo si s silo utira pot in močni ga osvajajo. Ta moč se ne kaže v nasilju proti drugim: je trdnost, s katero se bojujemo proti lastnim šibkostim in bedam; je pogum, da ne zakrijemo osebnih nezvestob; je drznost, da izpovemo svojo vero tudi v okolju, ki nam je nasprotujoče.

Tako včeraj kot danes se od kristjana pričakuje junaštvo. Junaštvo v velikih bitkah, če je potrebno. Junaštvo — to bo najbolj običajno —, v majhnih vsakodnevnih spopadih. Kadar se stalno borimo, z ljubeznijo in na ta navidez nepomembni način, stoji Gospod svojim otrokom vselej ob strani, kakor ljubeč pastir: Sam bom pasel svoje ovce in sam jim bom dajal počitek, govori Gospod Bog. Izgubljene bom poiskal, razgnane pripeljal nazaj, polomljene obvezal, bolne okrepčal, rejene in krepke obvaroval. Pasel jih bom, kakor je prav … Varno bodo živele na svoji zemlji. Tedaj bodo spoznale, da sem jaz Gospod, ko bom zlomil palice njihovega jarma in jih rešil iz rok tistih, ki so jih zasužnjili.

Kako lahko je zdaj razumeti neprestano vzklikanje kristjanov v vseh časih pred sveto hostijo! Jezik moj, skrivnost opevaj: Rešnje Jezusa telo, dragoceno Kri prelito, ki je svet odkupljen z njo. Sin je Matere presvete, Kralj, ki rešil je zemljo. Potrebno je, da pobožno častimo skritega Boga: to je isti Jezus Kristus, rojen iz Marije Device; isti, ki je trpel, bil žrtvovan na križu; isti, kateremu je iz prebodene strani pritekla kri in voda.

To je sveta gostija, pri kateri sprejmemo samega Kristusa; obnavlja se spomin na trpljenje, z njim se duša globoko združi s svojim Bogom in si zagotovi bodočo slavo. Cerkvena liturgija je v nekaj kiticah povzela vrhunec poglavja iz zgodbe o goreči ljubezni, ki nam jo ponuja Gospod.

Bog, v katerega verujemo, ni kako oddaljeno bitje, ki brezbrižno gleda na človeško usodo: na človekovo prizadevnost, boje, strahove. Je Oče, ki ljubi svoje otroke do take skrajnosti, da jim pošlje Besedo, drugo osebo Svete trojice, da se utelesi in umre za nas in nas odreši; isti ljubeči Oče, ki nas sedaj po Svetem Duhu, ki prebiva v naših srcih, ljubeče prižema k sebi.

V tem je začetek veselja velikega četrtka: da spoznamo, da je Stvarnik razlil svojo ljubeznivost na človeška bitja. Navkljub tolikim dokazom o Njegovem usmiljenju je Gospod Jezus Kristus vzpostavil še evharistijo, da bi nam bil vedno blizu in — tega pa ne bomo mogli nikdar doumeti —, da nas zaradi svoje ljubezni On, ki ničesar ne potrebuje, noče pustiti ob strani. Sveta trojica je vzljubila človeka, ga povzdignila v milosti in ustvarila po svoji podobi in sličnosti; odrešila ga je greha — Adamovega greha, ki je prešel na vse njegovo potomstvo, in greha vsakega posameznika —, in želi polno živeti v naših dušah: Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.

Ko smo se na romanju, o katerem sem vam govoril na začetku, bližali kapeli Sonsoles, smo šli mimo žitnih polj. Žito se je bleščalo v soncu in zibalo v vetru. Tedaj mi je prišel na misel odlomek iz evangelija, besede, ki jih je Gospod namenil skupini svojih učencev: Ali ne pravite vi: Še štiri mesece in žetev bo tu. Glejte, jaz pa vam pravim: Povzdignite oči in poglejte polja, da so bela za žetev. Znova sem pomislil, da Gospod želi naša srca navdati z isto vnemo, z istim ognjem, kot gori v Njegovem. Pa sem se malenkost oddaljil od poti ter utrgal nekaj klasov, ki naj me spominjajo na to.

Treba je odpreti oči, znati pogledati okoli sebe in prepoznati, kako nas Bog kliče preko ljudi, ki nas obdajajo. Ne moremo živeti obrnjeni stran od množice, zaprti v svoj mali svet. Jezus ni tako živel. Evangeliji nam velikokrat govorijo o njegovem usmiljenju, o sposobnosti, da je čutil žalost in potrebe drugih: zasmili se mu vdova iz Naina, objokuje Lazarjevo smrt, skrbi ga za množice, ki mu sledijo in nimajo kaj jesti, predvsem pa se mu smilijo tudi številni grešniki, ki hodijo po svetu, ne da bi poznali luč in resnico: ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari.

Ko smo resnično Marijini otroci, razumemo to Gospodovo ravnanje, tako da se tudi naše srce razširi in čutimo usmiljenje. Tedaj nas prizadanejo stiske, trpljenje, zmote, osamljenost, strah in žalost drugih ljudi, naših bratov. In čutimo nujo, da bi jim pomagali v njihovih potrebah in jim govorili o Bogu, da bi tudi oni znali biti do njega kot otroci in bi mogli spoznati Marijino materinsko nežnost.

Toda poglejte, Bog nam ne oznanja: namesto srca vam bom dal voljo čistega duha. Ne, da nam srce, meseno srce, kot Kristusovo. Nimam enega srca, da bi ljubil Boga, in drugega, da bi ljubil ljudi na zemlji. Z istim srcem, s katerim sem ljubil svoje starše in ljubim svoje prijatelje, s tem istim srcem ljubim Kristusa in Boga Očeta in Svetega Duha in sveto Marijo. Ne bom nehal ponavljati: biti moramo zelo človeški, kajti sicer tudi Božji ne bomo mogli biti.

Človeška ljubezen tu na zemlji, kadar je resnična, nam že da okušati Božjo ljubezen. Tako že slutimo ljubezen, ki je bomo deležni pri Bogu in ki bo bivala med nami v nebesih, ko bo Gospod vse v vsem. Ta začetek spoznavanja Božje ljubezni nas bo spodbujal, da bomo običajno videti bolj sočutni, bolj razumevajoči, bolj predani.

Dajati moramo, kar prejmemo, učiti, kar se naučimo, ter drugim brez nadutosti in na preprost način dati delež pri spoznavanju Kristusove ljubezni. Ko izvršujete vsak svoje delo in opravljate svoj poklic v družbi, morete in morate svoje opravilo spremeniti v služenje. Dobro opravljeno delo, ki napreduje in omogoča napredek, ki upošteva nova dognanja kulture in tehnike, je zelo pomembno in koristno za celotno človeštvo, če nas pri tem vodi velikodušnost in ne egoizem, dobro vseh in ne lastna korist, če je torej polno krščanskega smisla življenja.

Ob tem prizadevanju, v spletu človeških odnosov, morate izpričevati Kristusovo ljubezen in njene konkretne posledice v prijateljstvu, razumevanju, človeški ljubeznivosti, miru. Kot je Kristus delal dobra dela po vseh poteh Palestine, morate tudi vi na človeških poteh družine, civilne družbe, odnosov rednega poklicnega dela, kulture in počitka biti veliki sejalci miru. To bo najboljši dokaz, da je Božje kraljestvo doseglo vaše srce; apostol Janez piše: Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo.

Toda nihče ne živi te ljubezni, če se ne oblikuje v šoli Jezusovega Srca. Samo če opazujemo in premišljujemo Kristusovo Srce, se bo naše moglo osvoboditi sovraštva in brezbrižnosti; samo tako se bomo znali na krščanski način odzvati na trpljenje in žalost drugih.

Spomnite se prizora, o katerem nam pripoveduje sveti Luka, ko se je Jezus bližal mestu Nain. Jezus vidi žalost ljudi, s katerimi se je srečal ob tisti priložnosti. Lahko bi šel mimo ali počakal na klic ali prošnjo. Vendar ne gre naprej niti ne čaka. Prevzame pobudo, saj ga je ganilo trpljenje vdove, ki je izgubila edino, kar ji je še ostalo, svojega sina.

Evangelist pravi, da se je vdova Jezusu zasmilila; morda je ganjenost pokazal tudi navzven kot ob Lazarjevi smrti. Jezus ni bil in ni neobčutljiv za trpljenje, ki se rodi iz ljubezni, niti se ne veseli ločitve otrok od staršev; premaga smrt, da bi dal življenje, da bi si bili blizu tisti, ki se imajo radi, prej in potem pa zahteva prvenstvo Božje ljubezni, ki mora oblikovati pristno krščansko življenje.

Kristus ve, da ga obkroža množica, ki bo osupnila nad čudežem in ga razglasila po vsem okolišu. Vendar Gospod ne ravna umetno, zaradi dejanja samega; samo ganjen je zaradi trpljenja žene in mora jo potolažiti. Dejansko se ji je približal in ji rekel: ne jokaj, kot bi ji hotel sporočiti: nočem te videti v solzah, saj sem prišel, da na zemljo prinesem veselje in mir. Nato se zgodi čudež, dokaz moči Kristusa Boga. Še pred tem pa je bila ganjena njegova duša, jasen dokaz za nežnost Srca Kristusa Človeka.

Da si veliko ljudi prizadeva ravnati krivično? Da, toda Gospod vztraja: Zahtevaj od mene, in dam ti narode v dediščino, v lastnino konce zemlje. Razbil jih boš z železno palico, kakor lončarjevo posodo jih boš zdrobil. Te obljube so trdne in od Boga! Ne moremo jih tajiti. Ni zaman Kristus Rešenik sveta in vlada kot kralj na Očetovi desnici. To je strašna napoved tega, kar čaka posameznika po koncu življenja, kajti življenje mine, in takšna bo ob koncu časov usoda vseh, ki jim je srce otrdelo v zlu in obupu.

A vendar Bog, ki vedno lahko zmaga, raje prepričuje: Zdaj torej, kralji, bodite razumni, dajte se posvariti, sodniki zemlje! Služite Gospodu v strahu, radujte se v trepetu! Oborožite se z očiščenjem, sicer se razjezi in izginete na poti, zakaj skoraj bo vzplamenela njegova jeza. Kristus je Gospod, je Kralj. In tudi mi vam oznanjamo, da se je izpolnila obljuba, dana očetom. Bog jo je izpolnil nad nami, ki smo njihovi otroci, s tem, da je obudil Jezusa, kakor je zapisano v drugem psalmu: Ti si moj sin, danes sem te rodil …

Vedite, bratje: po njem se vam oznanja odpuščanje grehov. In vsak, kdor veruje, dobi v njem opravičenje od vsega, od česar niste mogli dobiti opravičenja v Mojzesovi postavi. Glejte torej, da ne pride na vas, kar je napovedano po prerokih: Ozrite se, zaničevalci, čudíte se in izginite! Zakaj opravil bom delo v vaših dneh — če bi vam kdo o tem delu pripovedoval, ne bi verjeli.

To je delo odrešenja, Kristusovo kraljevanje v dušah, izkaz Božjega usmiljenja. Blagor vsem, ki se zatekajo k njemu. Kristjani imamo pravico, da slavimo Kristusovo kraljevanje; kajti čeprav je krivičnosti veliko in si mnogi ne želijo kraljestva ljubezni, se v tej isti zgodovini človeštva, ki je prizorišče zla, snuje tudi delo večnega rešenja.