Seznam točk

Molitveno in spokorno življenje pa zavest, da smo Božji otroci, nas spremenijo v globoko verne kristjane, da smo kot majhni otroci pred Bogom. Pobožnost je krepost otrok. Če naj bi se otrok mogel predati v očetov objem, mora biti in se čutiti majhnega, potrebnega pomoči. Pogostokrat sem premišljeval o tem življenju duhovnega otroštva, ki ni v nasprotju s srčnostjo, ker potrebuje trdno voljo, prekaljeno zrelost, trden in odprt značaj.

Pobožni, torej kot otroci, a ne nevedni, ker si mora vsak po svojih močeh prizadevati, da se bo resno, znanstveno poučeval v veri; vse to je teologija. Torej: pobožni kot otroci in trdni v nauku kot teologi.

Želja po teološkem znanju — po dobrem in trdnem krščanskem nauku —, ima na prvem mestu svoj vzgib v želji po poznanju in ljubezni do Boga. Obenem je to posledica splošne potrebe zveste duše, da bi si odgovorila na vprašanje o najglobljem smislu tega sveta, ki je Stvarnikovo delo. Z enoličnim občasnim ponavljanjem istih stvari hočejo nekateri oživeti nekakšno neskladje med vero in znanostjo, med človeško razumnostjo in Božjim razodetjem. To neskladje se lahko — zgolj navidez —, pojavi, kadar ljudje ne razumejo resničnega bistva problema.

Če je svet izšel iz Božjih rok, če je On ustvaril človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost, in ga je razsvetlil z iskro svoje luči, mora človek s svojim razumom — pa čeprav z naporom —, razvozlati Božji smisel, ki ga imajo že po naravi vse stvari. Z lučjo vere pa spoznavamo tudi njihov nadnaravni smisel, kar izhaja iz tega, da smo bili pozvdignjeni v red milosti. Ne moremo se bati znanosti, saj vsako delo, če je zares znanstveno, stremi k resnici. In Kristus je rekel: Ego sum veritas. Jaz sem resnica.

Kristjan mora biti lačen znanja. Od ukvarjanja z najabstraktnejšimi vedami pa do obrtniških spretnosti, vse lahko in mora voditi k Bogu. Kajti ni človeškega dela, ki ga ne bi bilo mogoče posvečevati, ki ne bi bilo priložnost za osebno posvetitev in možnost za sodelovanje z Bogom pri posvečevanju ljudi, ki nas obdajajo. Luč tistih, ki sledijo Jezusu Kristusu, ne sme biti postavljena na dno doline, ampak na vrh gore zato, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.

Tako delo je molitev. Tako učenje je molitev. Tako raziskovanje je molitev. Nikdar ne izstopimo iz tega kroga: vse je molitev, vse nas more in mora peljati k Bogu, vzdrževati stalni stik z Njim, od zore do mraka. Vsako pošteno delo je lahko molitev; in vsako delo, ki je molitev, je apostolat. Na tak način se duša utrdi v edinosti preprostega in čvrstega življenja.

Jezus je hudiču, princu teme, rekel ne. In takoj se pokaže luč. Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli. Jezus je prestal preizkušnjo. Resnično preizkušnjo, kajti, razlaga sveti Ambrož, "kot Bog se ni poslužil svoje moči (čemu bi nam sicer služil njegov zgled?), ampak je kot človek uporabil pomoč, ki je njemu in nam skupna."

Hudič je na zvit način navajal Staro zavezo: Svojim angelom je zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih. A Jezus je s tem, ko ni hotel preizkušati svojega Očeta, vrnil svetopisemskemu odlomku pravi smisel. Kot nagrada za zvestobo pa pridejo, ko pride čas, služabniki Boga Očeta in mu strežejo.

Dobro je premišljevati o načinu, kako je Satan skušal našega Gospoda Jezusa Kristusa: svoje besede utemeljuje z besedili iz svetih knjig, jih izkrivlja, in bogokletno iznakazi njihov pomen. Jezus se ne pusti zavesti, Beseda, ki je meso postala, dobro pozna Božjo besedo, zapisano za odrešenje ljudi, ne pa za ustvarjanje zmede in obsodbo. Kdor je z Jezusom Kristusom združen v ljubezni, lahko zaključimo, se ne bo nikdar pustil prevarati zahrbtnemu izrabljanju Svetega pisma, ker ve, da je skušati zmesti krščansko prepričanje običajno hudičevo delo, pri čemer zvijačno uporablja besede neskončne Modrosti in se trudi — iz luči —, napraviti temo.

Oglejmo si še poseg angelov v Jezusovo življenje, da bomo bolje razumeli njihovo poslanstvo — angelsko poslanstvo —, v življenju vsakega človeka. Krščansko izročilo opisuje angele varuhe kot velike prijatelje, ki jih je Bog postavil k vsakemu človeku, da ga spremljajo na njegovih potih. Zato nas vabi, da stopimo v stik z njimi, da se zatečemo k njim.

Ko nas Cerkev vabi k premišljevanju teh odlomkov iz Kristusovega trpljenja, nas spominja, da je tudi v postnem času, ko priznavamo, da smo grešniki, polni bednosti, potrebni očiščenja, prostor za veselje. Postni čas je obenem čas trdnosti in radosti; navdati se moramo s pogumom, saj nam Gospodove milosti ne bo manjkalo, ker bo Bog ob naši strani in nam bo poslal svoje angele, da bodo naši sopotniki, previdni svetovalci na naši poti, naši sodelavci v vseh naših nalogah. In manibus portabunt te, ne forte offendas ad lapidem pedem tuum, nadaljuje psalm, angeli te bodo nosili na rokah, da z nogo ne udariš ob kamen.

Je pa treba znati ravnati z angeli. Moraš se obrniti nanje sedaj, povedati svojemu angelu varuhu, da te nadnaravne vode postnega časa niso spolzele mimo tvoje duše, temveč so prodrle v globočino, ker si skesanega srca. Prosi jih, naj posredujejo Gospodu tvojo dobro voljo, ki je po Božji milosti vzklila v naši bednosti kot lilija, ki zraste na gnojišču. Sancti Angeli, Custodes nostri: defendite nos in proelio, ut non pereamus in tremendo iudicio. Sveti angeli varuhi, branite nas v boju, da ob strašni sodbi ne bomo pogubljeni.

V Božji Cerkvi je vztrajni napor, biti vedno bolj zvesti Kristusovemu nauku, dolžnost vseh. Nihče ni izvzet. Če bi se pastirji osebno ne trudili, da si pridobijo pazljivo vest, zvesto spoštovanje dogme in morale — ki tvorita zaklad vere in skupno premoženje —, bi se uresničile Ezekielove preroške besede: Sin človekov, prerokuj proti Izraelovim pastirjem, prerokuj in jim reci: O, pastirji! Tako govori Gospod Bog: Gorje Izraelovim pastirjem, ki pasejo sami sebe! Ali niso pastirji dolžni pasti črede? Mleko uživate, z volno se oblačite, tolste živali koljete, črede pa ne pasete. Oslabelih niste krepčali, bolnih niste ozdravljali, polomljenih niste obvezovali, razkropljenih niste vodili nazaj, izgubljenih niste iskali, temveč ste jim gospodovali trdo in nasilno.

To so hude graje, vendar je žalitev Boga še hujša, kadar se, kljub prejetemu naročilu, ki narekuje bedenje nad duhovnim blagrom vseh, slabo ravna z dušami in se jim odvzame čisto vodo krsta, ki poživlja dušo, blagodejno olje birme, ki jo utrjuje, sodišče, ki odpušča, hrano, ki daje večno življenje.

Kdaj se to lahko zgodi? Kadar opustimo to vojno miru. Kdor se ne bojuje, se izpostavi vsakršnemu suženjstvu, ki vklene telesna srca, suženjstvu izključno človeškega pogleda na svet, suženjstvu vnete oblastiželjnosti in časnega ugleda, suženjstvu domišljavosti, suženjstvu denarja, hlapčevstvu čutnosti …

Če bi kdaj, Bog namreč more dopustiti tako preizkušnjo, naleteli na pastirje, nevredne svojega imena, se ne zgražajte! Kristus je svoji Cerkvi obljubil nezmotno in stalno pomoč, ni pa zagotovil zvestobe ljudi, ki jo sestavljajo. Tem ne bo manjkalo milosti — obilne, velikodušne —, če sami prispevajo delček, ki ga Bog pričakuje: da skrbno pazijo in z Božjo milostjo odpravljajo ovire za dosego svetosti. Če ni boja, je tudi tisti, ki na videz stoji visoko, lahko v Božjih očeh zelo nizko. Vem za tvoja dela: imaš ime, da si živ, a si mrtev. Zbúdi se in okrępi, kar je še ostalo in je na tem, da umre, saj nisem našel, da bi bila tvoja dela dopolnjena pred mojim Bogom. Spomni se torej, kako si prejel in slišal, dŕži se tega in se spreobrni.

Tako nagovarja sveti Janez v prvem stoletju tiste, ki so bili odgovorni za Cerkev v mestu Sarde. Možno upadanje smisla za odgovornost namreč ni pojav modernega časa; opazimo ga že v času apostolov, v istem stoletju, v katerem je živel na zemlji naš Gospod Jezus Kristus. Nihče ni varen, če se preneha boriti s samim seboj. Nihče se ne more odrešiti sam. V Cerkvi vsi potrebujemo ta konkretna krepilna sredstva: ponižnost, po kateri smo pripravljeni sprejemati pomoč in nasvet; mrtvičenje, ki zgladi srce, da bi v njem kraljeval Kristus; študij vselej varnega nauka, ki nas vodi k ohranjanju naše vernosti in k širjenju vere.