Seznam točk

Vstopili smo v postni čas: čas pokore, očiščevanja, spreobrnjenja. To ni lahka naloga. Krščanstvo ni udobna pot, ne zadošča biti v Cerkvi in pustiti, da leta minevajo. V našem življenju, življenju kristjanov, je prvo spreobrnjenje — tisti edinstveni trenutek, ki se ga vsakdo spominja, v katerem jasno spoznamo vse, kar Gospod pričakuje od nas —, pomembno, a še pomembnejša in še težja so spreobrnjenja, ki sledijo. Če pa naj bi s temi kasnejšimi spreobrnjenji olajšali delo Božji milosti, je potrebno ohraniti mladostno dušo, klicati h Gospodu, znati slišati, odkriti, kaj je šlo narobe, prositi odpuščanja.

Invocabit me et ego exaudiam eum, beremo pri liturgiji te nedelje, če kličete k meni, vas bom uslišal, pravi Gospod. Pomislite na to čudovito Božjo skrb do nas, ko nas je vedno pripravljen poslušati, pozoren vsak trenutek na besede človeka. Ob vsakem času — še posebno pa zdaj, ko je naše srce pripravljeno, odločeno, da se prečisti —, nas On sliši in ne bo nepozoren na to, kar ga prosi skesano in ponižno srce.

Gospod nas sliši, da bi posredoval, da bi prišel v naše življenje, da bi nas odrešil zla in nas napolnil z dobrim: eripiam eum et glorificabo eum, rešil ga bom in poveličal, pravi o človeku. Upanje na slavo torej; kot tolikokrat poprej imamo že tukaj začetek notranjega gibanja, duhovnega življenja. Upanje na poveličanje podpre našo vero in spodbudi našo ljubezen. Na ta način se vse tri kreposti, Božje kreposti, po katerih postajamo podobni Bogu, spravijo v tek.

Je mogoče še boljše začeti postni čas? Obnovili smo vero, upanje, ljubezen. V tem je izvir duha spokornosti, želje po očiščenju. Postni čas ni le priložnost, da okrepimo svoja zunanja dejanja mrtvičenja. Če bi mislili, da je samo to, bi spregledali njihov globoki pomen v krščanskem življenju, kajti ta zunanja dejanja so — ponavljam —, sad vere, upanja in ljubezni.

Qui habitat in adiutorio Altissimi, in protectione Dei coeli commorabitur, prebivati v Božjem varstvu, živeti z Bogom: to je tvegana gotovost kristjana. Prepričani moramo biti, da nas Bog sliši, da je stalno pozoren na nas; tako bo naše srce napolnil mir. Vendar je živeti z Bogom brez dvoma tvegano, ker se Bog ne zadovolji z deležem, hoče vse. Približati se mu pa pomeni biti pripravljen na novo spreobrnitev, na novo popravo, na bolj pozorno poslušanje Njegovih navdihov, svetih želja, ki nam jih vzbuja v naši duši, in jih udejanjiti.

Od naše prve zavestne odločitve, da bomo celovito živeli Kristusov nauk, smo brez dvoma že veliko napredovali na poti zvestobe do njegove besede. Vendar, ali ni res, da nam je ostalo še mnogo dela? Ali ni res, da je ostalo predvsem mnogo napuha? Potrebne so — brez dvoma —, nova sprememba, polnejša vdanost, globlja ponižnost, da bo z manjšanjem našega samoljubja v nas rasel Kristus, kajti illum oportet crescere, me autem minui, on mora rasti, jaz pa se manjšati.

Ne moremo stati na mestu. Treba je iti naprej proti cilju, ki nam ga je nakazal sveti Pavel: ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Cilj je visok in nadvse plemenit: poistovetenje s Kristusom, svetost. Vendar ni druge poti, če hočemo živeti skladno z Božjim življenjem, ki ga je Bog po krstu začel v naših dušah. Korak naprej je napredovanje v svetosti; korak nazaj pomeni odklanjati normalen razvoj krščanskega življenja. Kajti ogenj Božje ljubezni je treba vzdrževati, vsak dan mora rasti in se ukoreninjati v duši; ogenj pa ostaja živ, tako da stalno zajema kaj novega. Zato če se ne širi, potem že ugaša.

Spomnite se besed svetega Avguština: "Če rečeš dovolj, si izgubljen. Pojdi vedno po več, hôdi, stalno napreduj. Ne ostajaj na istem mestu, ne hodi nazaj, ne zahajaj na stranpota."

Postni čas nas postavlja pred ta temeljna vprašanja: ali napredujem v zvestobi do Kristusa? V želji po svetosti? V apostolski velikodušnosti v vsakdanjem življenju, v svojem rednem delu med svojimi tovariši v poklicu?

Vsak naj, brez besed, odgovori na ta vprašanja in spoznal bo, kako je potrebna nova sprememba, da bi Kristus živel v nas, da bi njegova podoba brez madeža odsevala v našem vedenju.

Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. To nam Kristus znova govori, na uho, zaupno: Križ vsak dan. "Ne samo," piše sveti Hieronim, "v času preganjanj, ali ko se pojavi možnost mučeništva, ampak v vsakem položaju, vsakem delu, v vsaki misli, vsaki besedi, zanikajmo vse, kar smo bili prej in priznajmo, kar smo sedaj, saj smo se prerodili v Kristusu."

Te misli niso nič drugega kot odmev apostolovih besed: Nekoč ste bili namreč tema, sedaj pa ste luč v Gospodu. Obnašajte se kot sinovi luči! Sad luči je namreč v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici. Iščite, kar je všeč Gospodu!

Spreobrnitev je stvar trenutka, posvečevanje je naloga vsega življenja. Božje seme ljubezni, ki ga je Bog položil v naše duše, si želi zrasti, se izraziti v delih, obroditi sadove, ki bodo vsak trenutek všečni Gospodu. Zato je treba biti pripravljen na ponoven začetek, na ponovno odkrivanje — v novih razmerah našega življenja —, luči, zagona prvega spreobrnjenja. To je razlog, da se pripravimo z globokim spraševanjem, s prošnjo Gospodu, da bi ga bolje spoznali in da bi bolje spoznali sami sebe. Ni druge poti, če se hočemo ponovno spreobrniti.

Sveti Janez v svojem evangeliju ohrani čudovit Marijin stavek iz prizora, o katerem smo že govorili, s poroke v Kani. Evangelist pripoveduje, da se je Marija obrnila na služabnike in jim rekla: Kar koli vam reče, storite. Za to gre: pripraviti duše do tega, da stopijo pred Jezusa in ga vprašajo: Domine, quid vis me facere? Gospod, kaj želiš, da storim?

Krščanski apostolat — in zdaj mislim konkretno na apostolat običajnega kristjana, moškega ali ženske, ki živi kot eden med sebi enakimi —, je velika kateheza, v kateri prek osebnega odnosa ter zvestega in pristnega prijateljstva v ljudeh zbudimo lakoto po Bogu in jim pomagamo odkrivati nova obzorja; rekel sem naravno, preprosto, z zgledom dobro živete vere, z besedo, ki je prijazna, a tudi polna moči Božje resnice.

Bodite pogumni! Lahko se zanesete na pomoč Marije, ki je Regina apostolorum. In naša Gospa, ki nikoli ne preneha biti Mati, zna svoje otroke postaviti pred njihove izrecne odgovornosti. Marija vsem tistim, ki se ji bližajo in premišljujejo njeno življenje, vedno naredi izjemno uslugo s tem, da jih popelje h križu in jim pred oči postavi zgled Božjega Sina. In ob tem srečanju, ko se odloča krščansko življenje, Marija posreduje za to, da bi naše ravnanje doseglo vrh v spravi mlajšega brata — tebe in mene —, s prvorojenim sinom Očeta.

Mnogo spreobrnitev in odločitev za predanost Božji službi izhaja iz predhodnega srečanja z Marijo. Naša Gospa je podpirala želje po iskanju, z materinskim čutom pospeševala nemir v duši, dosegla, da si želimo sprememb in novega življenja. Tako se je stavek 'Kar koli vam reče, storite.' spremenil v resničnost ljubeče izročitve, v krščansko poklicanost, ki odtlej razsvetljuje vse naše osebno življenje.

Ta trenutek pogovora pred Gospodom, v katerem smo razmišljali o vdanosti in ljubezni do njegove in naše Matere, lahko poživi našo vero. Začenja se mesec maj. Gospod želi od nas, da ne zapravimo te priložnosti za rast v njegovi ljubezni prek odnosa z Marijo: da bi vsak dan znali vzdrževati z Njo otroški stik — v majhnih stvareh in drobnih pozornostih —, ki postaja velika resničnost osebne svetosti in apostolata, torej nenehnega prizadevanja, da bi prispevali k odrešenju, ki ga je Kristus prinesel na svet.

Sancta Maria, spes nostra, ancilla Domini, sedes sapientiae, ora pro nobis! Sveta Marija, naše upanje, dekla Gospodova, sedež modrosti, prosi za nas!